Nič ni več čudno. Če se predsednik vlade kot užaljen otrok krega z mednarodno javnostjo o tem, kdo je zmagal volitve v ZDA. Ne preseneti nas, če državni sekretar na notranjem ministrstvu zlobira paleto banan in čebule pri podjetju, za katerega njegov šef zapiše, da so “drug smuglers”. Ni nenavadno, če minister za obrambo ureja dobavo zaščitne opreme po telefonu s “šoferjem”, ki v resnici doma gleda televizijo. Zgolj zamahnemo z roko, ko predsednik vlade tudi za vse ostale državljane izjavi, da prispevamo k reševanju krize z ležanjem na kavču in gledanjem televizije. Ob vsem tem nas res malo briga, če se vlada spravlja na Slovensko tiskovno agencijo, ker je v intervju z nekim glasbenikom napisala preveč besed. In zdaj je treba pregledati vse glasbene intervjuje in prešteti vse besede, ker smo pač navajeni šteti in je bolje šteti besede kot umrle.

Ja, človek skoraj težko verjame, da se ta vlada zaveda prisotnosti katastrofalne epidemije. Katastrofalne zato, ker je pljusknila preko meja zdravstva in kot cunami spodnesla temelje številnih gospodarskih panog, premoženjskega stanja državljank in državljanov in predvsem psihične stabilnosti celotne družbe. Ob vsem tem pa je na površje priplavala še najbolj zatohla globoka država, ki se paca in gnete okoli ene osebe že od osamosvojitve dalje.

Ne vem, če je vredno naštevati vse bizarnosti, ki jih v hlastanju po oblasti in dokazovanju počne vladajoča stranka. Številke govorijo zase. Imamo najdaljše obdobje družbene karantene, najdlje zaprte šole in kljub temu eno najbolj črnih statistik na svetu. Ob tem pa seveda nimamo rešitev in nadzora nad omejevanjem širjenja okužb na delovnih mestih. Bi rekel, da je vladi zmanjkalo časa, če ne bi imel tega preklemano nelagodnega občutka, da vladajoči SDS ta epidemija še kako ustreza. Ne zgolj, da uživajo v kaosu in manipuliranju z ljudmi, pravzaprav uživajo v apokaliptičnih razsežnostih epidemije. In niti eno njihovo ravnanje me ne prepriča v nasprotno. Niti eno.

Od tiste grobe in žaljive izjave, za katero sploh nisem verjel, da jo je lahko nek politik izrekel svojemu narodu. Na lastna ušesa sem moral slišati tisti televizijski pogovor s premierjem, ko je izjavil, da je edini prispevek večine ljudi k reševanju epidemije, da ležijo doma na kavču in gledajo televizijo. Preprosto niti najbližjim kolegom nisem verjel, da je to mogoče. Takšne žalitve odgovorna, odrasla oseba pri zdravi pameti ne more izgovoriti, če ima v sebi vsaj malo morale in dostojnosti.

Morale in dostojnosti na vrhu te države ni. Tudi samorefleksije ne. Za vse je kriva zgolj in samo opozicija. Nekaj malega še kolesarji, pa tudi za te je kriva opozicija. Potem pa prav. Če je za reševanje epidemije odgovorna opozicija, naj opozicija tudi prevzame vodenje države. Za tvitanje in žaljenje Janezu res ni treba sedeti na Gregorčičevi.

Vse kaže, da je pred nami pomembna odločitev, ki pa ne bi smela biti zahtevna. Slovenija potrebuje novo, drugačno vlado. Potrebuje drugačne voditelje. Takega odnosa s strani oblasti, kot smo mu sedaj priča, si ljudje ne zaslužijo. Vsi, ki imamo vsaj kanček tega zavedanja, smo dolžni narediti korak v novo smer in končati to mučno agonijo, to oblastniško frustracijo ene osebe, ki se v času te krize še bolj izraža.

Epidemija je resna in terja določene omejitve, nadzor in hitro ukrepanje. Ampak še posebej v takšni krizi ne smemo pozabiti biti ljudje, ne smemo pozabiti na solidarnost, na empatijo. Ne smemo pozabiti na vse, ki živijo na družbenem robu ali pa so jih razmere tja potisnile.

Bolj kot kadarkoli je nujno zavedanje o pomenu sistema javnega zdravstva, o pomenu znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Pri vseh ravnanjih je nujno imeti v mislih posledice za najranljivejše. Temeljno sporočilo mora postati, da smo vsi skupaj v tem. Vsi skupaj! Družba se mora na novo organizirati. Drugače organizirati. To je zdaj že jasno.

Na nek način vsi že nestrpno čakamo, da se življenje vrne v ustaljene tire. Ampak vedno bolj se utrjuje zavedanje, da ustaljeni tiri, po katerih smo peljali, niso tisto, kar je zares pomembno. Vsaj ne za veliko večino ljudi.

Še nedavno smo govorili o nujnosti povečanja javnega fonda neprofitnih najemnih stanovanj, protestirali smo proti vojni in nasilju, zahtevali smo enakopravnost spolov, prizadevali smo si za krepitev javnega šolskega sistema, za dodatne spodbude znanosti in razvoju, želeli smo dementnim prijazna mesta, borili smo se za dvig minimalnega nadomestila za brezposelnost, za omejevanje prekarnega zaposlovanja, nasprotovali smo razprodajam državnega imetja in privatizaciji zdravstva.

Ne želim, da se vrnemo v to stalno borbo za osnovne standarde človekovega dostojanstva v moderni družbi. Da se za mlade zgradi stanovanja, ne sme biti več predmet debate. Da je treba okrepiti zdravstvo in programe namenjene preventivi, da je treba ljudem pomagati in jih zdraviti brez nepotrebnih čakalnih vrst. Da je treba urediti sistem dolgotrajne oskrbe. O tem se nimamo več kaj za pogovarjati. Da ljudje potrebujejo višje dohodke. Da je treba zagotoviti socialno varnost, da lahko dostojno živiš tudi takrat, ko se znajdeš v stiski. Zaprtje šol in vrtcev je pokazalo, kako izjemen je pomen vzgoje in izobraževanja. Svoje mesto v družbi je treba vrniti kulturi in medsebojnemu spoštovanju.

Nobenega opravičila ne sme biti več za nečloveške ekonomske politike, za populizem, neoliberalizem, privatizacije in hlastanje po kapitalu. Skrb za človeka, socialno varnost, družbeno enakost in močne sisteme javnih storitev mora biti na prvem mestu.

Smo v pričakovanju rešitve, s katero bomo zaprli to mučno poglavje in se podali na novo pot. Dovolj je demontaže države in oblastniške arogance. Ljudje so v krizi in treba jih je postaviti na prvo mesto.