
Dr. Jernej Pikalo
Podpredsednik Socialnih demokratov
Iskreno in pogumno za nove temelje prihodnosti
V naslednjih tednih bo Slovenija dobila novo vlado. V Državnem zboru se je oblikovala nova večina, ki jo sestavljajo liberalne in konservativne stranke. Zaradi jasne prevladujoče vloge SDS bo ta vlada desna, tako po ideologiji kot po gospodarskem, socialnem, zdravstvenem, šolskem, okoljskem,… pristopu k rešitvam, ki so zapisane v koalicijski pogodbi.
V preteklih tednih je bilo velikokrat slišati, da liberalnih strank ne zanima ideologija, ampak samo problemi ljudi in njihove rešitve. Marsikomu se to lahko zdi všečna izjava (saj, zakaj pa naj bi politika delala če ne za to, da rešuje probleme ljudi), dejansko pa gre za vrhunsko sprenevedanje s kristalno jasnimi političnimi nameni. Vsak, ki je kadarkoli karkoli bral o ideologiji, ve, da je tam, kjer ideologi (politiki) izjavljajo, da ni ideologije, največ ideologije. Ideologija namreč ni nič drugega kot, preprosto rečeno, nek poseben pogled na svet. Ki ga ima vsak od nas. Le da so nekateri pogledi skupni, drugi pa zgolj osebni. So pa ideologijo desničarji in liberalci od sedemdesetih let naprej uspeli zdemonizirati na raven psovke. Vse seveda s političnim namenom: da bi na ta način premagali svojega (takratnega) ideološkega tekmeca socializem in da bi, kar pa je danes veliko pomembneje, lahko preprosteje vladali. Pod zastavo neideološkosti in pragmatičnosti so politična dejanja zmanjševanja socialnih pravic, kršitve demokratičnih standardov, zanikanja človekovih pravic, poseganja v osebno svobodo, pač manj strašljivi.
Zunanjemu opazovalcu se lahko zdi, da je sedanja vlada razpadla, ker je odstopil premier Marjan Šarec. A to dejanje ima svojo predzgodovino, ki se začne takoj po volitvah 2018, ko se med liberalnimi strankami začne pojavljati ideja o povezovanju. Najprej za skupen nastop na evropskih volitvah, v jeseni 2019 pa z vedno bolj odkritimi načini (osebnega) slabljenja voditeljev posameznih liberalnih strank, menjavami predsednikov (SMC in DeSUS), favoriziranjem posameznih ministrov, vse z namenom krepitve največje liberalne stranke LMŠ in posledičnega združevanja ostankov drugih liberalnih strank v novi LDS. A tokrat strategija divide et impera Filipa II. Makedonskega ni delovala: hiša se je sesula od znotraj. Ko je postalo jasno, da populističnega pristopa k ukinjanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kot so se ga lotili v poslanski skupini LMŠ, ne more podpreti zelo zmerni in v razvoj usmerjeni finančni minister iste stranke, saj bi pomenil nenadzorovano odtekanje denarja iz državnega proračuna, je hiša začela pokati pri temeljih. Ko je postalo jasno, da kljub enoletnemu vztrajanju koalicijskih strank ne bo nič z dolgoročno oskrbo starejših, za katero je skrbel minister iz vrst LMŠ, so se temelji sesuli. Takrat je premier potegnil potezo, ki mu je edina omogočala, da je prekinil agonijo znotraj lastne stranke in v potencialno predvolilno tekmo vstopil z dobrim javnomnenjskim ratingom, kajti svež je bil še spomin na premierja Cerarja, ki je z odstopom čakal predolgo in ceno plačal na volitvah s slabim rezultatom. Premier Šarec je torej potegnil potezo, ki je bila predvsem v njegovem političnem interesu: reševal je svoj dober politični rating, hotel je imeti dobro štartno pozicijo za volitve. Vsi projekti, zakoni, ki so bili v času vlade pripravljeni po ministrstvih, so bili nepomembni. Štela je samo želja po dodatni okrepitvi krepitvi politične moči z novimi volitvami. Strateška kalkulacija, ki se ni izšla.
Z razpadom vlade so se liberalci razdelili na leve in desne. Desni se razglašajo za neideološke, ker jih je po malem sram, da paktirajo s politično desnico orbanovskega tipa, ki tepta pridobitve države blaginje, vladavine prava, vzpostavlja alternativno politično (ne)realnost z lomastenjem po medijskem prostoru in neizbiranjem metod za medijsko linčanje političnih nasprotnikov. Levi liberalci, ki pa so pravzaprav stranka oblastnega interesa, pa bodo pristali v opoziciji, kjer bodo obsojeni na življenje brez interesa in bodo za svoj obstoj morali najti drugačen modus vivendi. Brez jasnega političnega programa in novih idej, brez veziva oblasti, je njihova prihodnost vprašljiva.
Socialni demokrati bomo opozicija. Trda, ko bo šlo za obrambo temeljnih pridobitev s socialnega področja, pravic upokojencev, javnega zdravstva in šolstva, varovanja okolja, jezika in kulture. Bomo pa kot opozicija vedno pripravljeni sodelovati z vsemi, ki bodo pripravljali projekte in rešitve v dobro naših ljudi in Slovenije. Imamo izjemno ekipo, nadarjeno mlado generacijo, župane v mnogih občinah, mrežo naših članov in aktivistov po terenu, ki znajo prisluhniti željam in potrebam ljudi.
V opoziciji imamo priložnost, da premislimo same temelje našega političnega delovanja. Od novih odnosov z drugimi opozicijskimi in vladnimi strankami, do (re)definiranja vseh naših političnih stališč, načinov organiziranosti, delovanja. Pri tem moramo biti iskreni in pogumni, saj postavljamo temelje za naprej. Noben pogovor naj ne bo odveč, nobeno kresanje mnenj videno kot neproduktivno prepiranje. Naše sestrske socialistične in socialdemokratske stranke po Evropi so pokazale, da lahko z novimi pristopi, prenovo programskih temeljev, drugačnimi načini političnega delovanja zmagajo na volitvah in vodijo države v smeri večje blaginje večjega števila ljudi. Predvsem pa je naša dolžnost, da s svojimi idejami poiščemo rešitve za prihodnje skrbi naših prebivalcev: od podnebnih sprememb, digitalizacije, umetne inteligence, pa do staranja prebivalstva, sprememb v mednarodnem okolju, vprašanj prometa, podeželja, prava in pravičnosti, kulture.
Če tako kot mi verjamete, da lahko te velike izzive pred nami premagamo le solidarno, strpno in s sodelovanjem, da Slovenijo 21. stoletja spreminjamo v pravično, prodorno in zeleno državo v povezani in mirni Evropi ter v svetu, pridite z nami.
Samo tako bo prihodnost naša.