Jesenski čas, ko, tudi zaradi plodov, ki jih v zrelem delu leta ponuja narava, večkrat zaidemo v gozdove, je nadvse primeren za odgovor na vprašanje, kako dobro upravljamo z našim največjim naravnim bogastvom, kako učinkovito izkoriščamo razvojne potenciale lesa ter kako skrbno in trajnostno upravljamo z ekosistemom gozda, ki je dom, zatočišče ter vir življenja za množico živih bitij, ter eden glavnih in najbolj ključnih kazalnikov stanja biotske raznolikosti v Sloveniji.

Odgovorov je glede na širino zastavljenega vprašanja seveda več. Lahko se namreč sprašujemo o smiselnosti izvajanja kmetijske in okoljske politike vzdrževanja naravnega ravnovesja, ko se poslužuje “odvzema” divjih zveri iz njihovega naravnega okolja. Na drugi strani se lahko sprašujemo o učinkovitosti uveljavljanja standardov varovanja narave in trajnostne skrbi za gozdove v zasebni lasti, ko nas vsake toliko časa pretresejo fotografije golosekov in drugih ekonomskih pustošenj gozda, ko zasebni lastniki okolju odvzamejo, kar jim koristi, vse ostalo pa puščajo, kakor da jutrišnjega dne ni več na koledarju leta. Lahko pa se tudi vprašamo, ali smo kot skupnost pravi zgled upravljanja in varovanja narodnega bogastva, ki ga imenujemo gozd. Ali s svojo, skoraj ¼ vsega potencialnega lesa v državi upravljamo kot dobri gospodarji in ali so se naše pretekle odločitve in predpostavke izkazale za pravilne, uspešne in učinkovite?

Seveda pravilno domnevate, da je namen današnjega pisanja analizirati odločitev o vzpostavitvi podjetja Slovenski državni gozdovi, ter odgovoriti na vprašanje, ali z modelom upravljanja, kot je bil zastavljen, dosegamo željene cilje, tako v ekonomskem, socialnem in predvsem okoljskem vidiku. Veliko je bilo namreč v preteklem letu zapisanega, izrečenega in nakazanega okoli vloge politike, še posebej Socialnih demokratov in Dejana Židana, pri upravljanju in poslovanju podjetja SiDG, ki je po odločitvi Državnega zbora nastalo, v času njegovega mandata kmetijskega ministra in mojega mandata poslanca, z namenom, da celovito in učinkovito zaščiti, razvija ter na trajnosten način ekonomsko izkorišča potenciale slovenskih gozdov v državni lasti. Seveda razprava ni vselej temeljila na dejstvih in preverjenih podatkih, pač pa so se, kot je žal za dobo lažnih novic zelo značilno, za dnevno politične obračune namenoma uporabljale izmišljene analize, neobstoječi dogodki in napačni podatki, iz katerih je mogoče sklepati marsikaj, le na resnico in dejansko stanje ni mogoče pokazati.

Zato za spremembo pričnimo na koncu zgodbe. Slovenski državni gozdovi, podjetje, ki je nastalo kot strateški razmislek odgovorne politike, danes skrbijo za 21% vseh slovenskih gozdov. SiDG je aprila 2020 za leto 2019 predstavil naslednje podatke:

»Neto donos za državo (razlika med vrednostjo lesa in stroški poseka, spravila, gojenja ter gradnje cest in vlak) je v letu 2019 znašal 27,7 EUR/m³. V obdobju koncesnin od leta 2009 do 2016 je neto donos za državo znašal v povprečju 10,6 EUR/m³, kar je skoraj trikrat manj kot po prenosu upravljanja na novoustanovljeno družbo SiDG. Povedano drugače; v času koncesij je donos v obliki koncesijskih dajatev za državo v povprečju znašal 12 milijonov evrov na leto, v času od ustanovitve SiDG pa se je donos za državo, ki ga SiDG prinese lastniku preko vplačil v gozdni sklad, dobička in davka na dobiček, dvignil na 27 do 29 milijonov evrov letno.«

To so podatki, ki še kako jezijo tiste, ki so pretekla desetletja na račun državnih koncesij za upravljanje, ustvarjali visoke zasebne dobičke, danes pa ti dobički ostajajo na razpolago Republiki Sloveniji, državljankam in državljanom, za upravljanje in zaščito naravnega bogastva, ki bi moralo že od samega začetka pripadati vsem nam in ne le izbranim koncesionarjem. In seveda, jezijo njihove prijatelje.

Iz zgoraj izpostavljenega dejstva tako z lahkoto izpeljemo tudi odgovor na vprašanje, zakaj boste periodično, predvsem iz medijev, ki so blizu desnici in često širijo lažne novice, lahko slišali ali prebrali ostre kritike in neupravičena ali celo lažna obtoževanja na račun Socialnih demokratov in Dejana Židana. Ker je dobiček iz javnega premoženja vrnjen v javno blagajno in prekinjen tok bogatenja zasebnih interesov na račun javega. Nekaj, na kar moramo biti vsi, ki nam je v interesu dobro in učinkovito upravljanje in poslovanje države, še posebej ponosni. Je zgled, ki bi ga morali uveljaviti tudi na drugih področjih v naši državi, kjer se še vedno zdi, da smo bolj na divjem zahodu, kakor sredi Evropske unije in v družbi najrazvitejših.

Zato osvetlimo še nekaj dejstev, ki nam bodo pomagala razumeti naravo resnice in način gibanja informacij in interpretacij o politiki in delu SiDG. SiDG je gospodarska družba, ki je ustanovljena na podlagi Zakona o gospodarskih družbah. Ima neodvisni nadzorni svet (NS), ki nadzira poslovanje družbe in je kazensko in odškodninsko odgovoren za nadzor nad družbo. V NS so 4 člani imenovani s strani vlade (po enega člana predlagajo ministrstva, odgovorna za gozdarstvo, gospodarstvo, okolje in finance), 1 član s strani opozicije in 3 predstavniki zaposlenih. Glede na takšno sestavo in vlogo NS, vsakokratni minister in vlada ne moreta operativno vplivati na delovanje družbe. Ključna odgovornost za izvrševanje nalog, ki jih je družbi z zakonom poverila država, je tako poslovodstvo družbe, ki mora za morebitne nepravilnosti ali za neučinkovito poslovanje tudi odgovarjati, tudi če podjetje vodi direktor, ki je član koalicijske stranke Desus. Dejstvo je namreč, da je SiDG dolžan obvladovati vsa tveganja v poslovanju, med njimi tudi kraje v gozdovih. Poslovodstvo, ne politika, mora vzpostaviti sistem nadzora ter učinkovito preprečevati in preprečiti škodo na račun vseh nas, državljank in državljanov. Tako kot to izhaja iz temeljnih ciljev, kot so že od začetka začrtani v strateškem delu upravljanja z slovenskimi državnimi gozdovi.

Pri upravljanju ključnih naravnih virov Republike Slovenije seveda vse ne poteka idealno in marsikje se žal soočamo z modeli upravljanja, ki še vedno omogočajo izkoriščanje javnega dobrega in državne lastnine za zasebne interese. K sreči lahko ugotovimo, da je novi model upravljanja slovenskih državnih gozdov usklajen z najboljšimi primeri tovrstne prakse v Evropi. Zavedati pa se moramo nespornega dejstva, da je tudi in predvsem na področju varovanja okolja in kmetijske politike čas za inovacije ter bolj drzne pristope. Socialdemokratsko.