Kaj se bo zgodilo jutri? Kakšna bo prihodnost? Kaj nas čaka? Se nam bodo dogajale dobre ali slabe stvari? Kakšen bo svet čez 50 let? Vse to so vprašanja, ki si jih ljudje kot posamezniki in kot družba postavljamo vsakodnevno, še posebej pa ob prelomnicah, obletnicah in posebnih dogodkih, kot je denimo prelom stoletja, desetletja ali vsaj vstop v novo leto.
Iskanje odgovorov na ta vprašanja in vizualizacija bližnje ali bolj oddaljene prihodnosti pa je zelo različna. Nekateri zaupajo v astrološke napovedi, spet drugi verjamejo, da je prihodnost mogoče prebrati iz dlani človeka ali pa jo ugledati v usedlini jutranje kave. Otroci v vrtcih in šolah ustvarjajo na temo vprašanja, kako bo izgledal svet dolgo po tem, ko nas ne bo več. Futuristične podobe nam slika filmska industrija, ko denimo Arnold Schwarzenegger kot kultni terminator opozarja na eno izmed možnih, za človeštvo precej neprijetnih verzij prihodnosti. Spet drugače, skozi besede prerokov, svete knjige in znamenja nam tančico skrivnosti o prihodnosti odkrivajo religije.
Skupni imenovalec vseh teh poskusov je permanentnost misterija, kaj bo jutri, kaj bo z nami. Napovedovanje prihodnosti je tako stalno prisotni običaj človeštva, odgovori pa včasih bolj, spet drugič manj natančne smernice, ki pomembno vplivajo na naše odločitve, obnašanje in način življenja. Na napovedi katastrof se tako odzivamo povsem drugače kot na napovedi, da nas bodo spremljali zdravje, blagostanje in sreča. Ni torej nepomembno, kako predvidevamo in napovedujemo zgodovino, ki se bo šele zgodila. In zakaj je tematika, okateri pišem danes, nadvse primerna za to sobotno kolumno? Ker nam je teden, ki se počasi zaključuje, na nek način v realnosti in resničnosti prikazal, kakšna prihodnost je pred nami.
Serija dogodkov, ki so se odvili v tednu, ki je skoraj za nami, nam, podobno kot Arnold v Terminatorju, govori, kaj se bo zgodilo, če se naše ravnanje, narava človeštva in način življenja ne spremenijo. Za trenutek si v mislih naslikajmo to podobo. V plamene peklenskega ognja in toksičnega dima je ujet celoten kontinent. Zublji požirajo vse pred seboj, drevesa, živali, domove, živo in neživo. Ljudje pred podobami pekla bežijo na plaže, se zgrinjajo ob vodo, v upanju, da jih bodo pravočasno rešile vojaške ladje. Za neskončno mnogo živali upanja na tovrstno rešitev sploh ni. Na drugi strani sveta v neki suvereni državi neka tuja vlada preprosto umori generala vojske neke tretje države. Poletijo rakete, človek z roko na rdečem gumbu največjega arzenala orožja na planetu pa grozi z uničenjem, ne le vojaških, ampak, povsem sproščeno, tudi civilnih ciljev. Da je brezobzirnost dokončna, zagrozi še z uničenjem kulturne dediščine. Ne le smrt in uničenje, tudi spomin na vas bomo uničili, če bomo tako želeli. Jutri bo morda delovalo, kot da sploh niste obstajali. Nekoliko severneje vrhovno sodišče neke države 75 let po koncu morije, ki je skoraj uničila človeštvo, razveljavi obsodbo vojnega zločinca, ki jev smrt pošiljal ljudi, otroke, starce, žene, matere, očete, sinove, hčere. Kogarkoli, ki se pač ni bil pripravljen podrediti tiraniji fašizma in nacizma. Privrženci človeka in ideje, ki je Hitlerjevo vizijo sveta branil celo po smrti krvnika Evrope, ki je povzročil strahoto genocida in holokavsta, se veselijo. Končno se spreminja zgodovina. Borci za svobodo in enakost vseh ljudi postajajo vedno bolj banditi, izdajalci in morilci pa vedno bolj nedolžni varuhi domačih ognjišč. Malenkost zahodneje pa neko drugo vrhovno sodišče preprosto odloči, da ne bo spoštovalo odločitve Sodišča EU, da preprosto ne bo dovolilo, da bi demokratično izvoljeni predstavnik ljudi zasedel mesto v parlamentu, kamor so ga ljudje poslali v upanju, da bo njihov voditelj v boju za boljšo prihodnost. Zakaj? Ker si je drznil organizirati referendum. Neposredno obliko demokratičnega odločanja o tem, kako bodo živeli. In ne pozabimo. Google, Facebook in druge velike digitalne korporacije nas spremljajo, vsak dan, vsak trenutek, vsako sekundo. S pomočjo pametnih ur merijo naš srčni utrip, z brskalniki usmerjajo naše nakupe, s pametnimi televizijami beležijo in shranjujejo družinske pogovore v varnem zavetju doma. Nevidno in v tišini so del naše intime. Kot da Orwellov Veliki brat ni bil napisan kot opozorilo, ampak kot priročnik.
Je to prihodnost, ki jo želite zase, za svoje otroke? Je to podoba sveta, za katero upate, da jo bodo v šolah in vrtcih na risbice slikali vaši otroci in vnuki? Jaz tudi ne. Sploh ne. Pravzaprav nikakor, pod nobenimi pogoji, niti za hipec in niti za trenutek.
K sreči nismo odvisni od usedline v skodelici kave. K sreči lahko sami, najprej v svoji viziji, nato pa v resničnosti, ustvarimo drugačen svet od tega, ki se nam je odvil v tednu, ki se počasi končuje. S solidarno akcijo, k kateri smo v ponedeljek pozvali Socialni demokrati, lahko pomagamo rešiti Avstralijo pekla, ki ga doživlja. Lahko pomagamo obnoviti okolje, lahko se odločimo, da bomo rešili živali in habitat, v naslednjih desetletjih lahko pogozdujemo, nacionaliziramo prodane vodne vire in preprečimo strahotne posledice podnebnih sprememb, ki jih povzročamo sami. Tako kot tudi ni potrebno, da odnose med državami in narodi rešujemo z umori in raketami. Pod okriljem Organizacije združenih narodov, ki je bila po koncu druge svetovne vojne z namenom, da se nikoli ne zgodi tretja, lahko rešimo nepotrebne napetosti med ZDA in Iranom, ob tem pa z diplomacijo ustvarimo pogoje za mir na polotoku, ki že skoraj dva desetletja ječi od vojne. Danes lahko v Dražgošah na ves glas povemo, da partizanski boj ni bil zaman, da desetisočemrtvih junakinj in junakov ni padlo brez razloga. Da bomo ubranili in nadgradili njihove vrednote enakosti, socialne in ekonomske osvobojenosti človeka, da ne damo solidarnosti in da se ne predajamo fašizmu, sovraštvu, diskriminaciji, šovinizmu in rasizmu. Nasprotno, stopamo skupaj, sodelujemo, sobivamo in z veseljem sprejemamo različnost, ki ni grožnja, ampak bogati naš svet in naša življenja. Skupaj lahko stopimo v bran političnim zapornikom Katalonije in ne dovolimo, da demokracija v Evropi, ki je skupni dom vseh nas, pade na svoji najpomembnejši preizkušnji. Ne bomo zaprli oči ali se obrnili stran. Postavili se bomo za ponižane in proti tiraniji. Najpomembneje, držali se bomo svojih obljub. Tistih, ki smo jih dali sebi ob vstopu v novo leto in tistih, ki jih dajemo kot družba. Dosegli bomo okoljske cilje, vse bomo naredili, da ohranimo zeleno modri planet, ne bomo več kupovali proizvodov, ki so nastali z otroškim delom in ne bomo pili vroče čokolade, ki nastane zato, ker nekje na drugi strani sveta ljudje obirajo kakavova zrna, a za svoje delo v celotnem življenju ne zaslužijo dovolj, da bi sploh vedeli, kakšen je okus čokolade.
Prihodnost ni loterija, prihodnost je odločitev, odvisna samo od nas. In veste kaj, ne bi se je smeli bati, morali bi se je skupaj veseliti. Zakaj? Ker imamo priložnost in možnost, da jo skupaj ustvarimo natančno takšno, kot si jo želimo. Pravično in solidarno podobo planeta, kjer sobivamo, ne le ljudje, narodi in države, ampak vse kar živi, biva.
Torej. Ste popili jutranjo kavo? Dobro poglejte usedlino. Pravi vam: organizirajte, aktivirajte se. Zdaj. In ne pozabite, niste sami, skupaj smo, v dobrem in slabem.
Gremo naprej.
Matjaž Han s poslansko pobudo za prepoved prehitevanja tovornjakom 
