Uberizacija trga dela in storitev ni rešitev

Pred približno mesecem dni je sodišče v Združenem kraljestvu odločilo, da je ameriška multinacionalka Uber svojim voznikom (oz. »partnerjem«, kot jim pravijo) dolžna zagotoviti temeljne delavske pravice (!), kot je plačan dopust, in upoštevati zakonodajo na področju minimalne plače. Gre za veliko zmago sindikatov in drugih zagovornikov delavskih pravic, ki opozarjajo na razraščajočo »uberizacijo« trga dela.

Medtem ko se na zahodu borijo, da bi to in podobne multinacionalke prisilili, da upoštevajo zakonodajo in določene standarde varovanja delavskih pravic, se v Sloveniji dogaja ravno nasprotno. Stranka, ki je v aktualni vladi zadolžena za področje trga dela in socialni dialog, je v državni zbor ponovno predložila nekakšen LexUber, specialni zakon, ki je napisan po nareku ameriške multinacionalke in ki a la carte spreminja regulacijo področja prevozov v cestnem prometu.

Ne gre za prvi poskus. Že leta 2017 so poskušali Uberju s specialnim zakonom odpreti vrata v slovenski prostor, kjer imamo že tako ali tako velike probleme s porastom prekarnosti. Od takrat se sicer niso zgodile velike spremembe; razen da so tudi na zahodu sodišča ugotovila, da je treba vsem delavkam in delavcem zagotavljati temeljne delavske pravice. A na to spremenjeno dejstvo se aktualna slovenska vlada očitno požvižga.

Uber kot podjetje je v tem smislu predvsem simbol: simbol fleksibilizacije trga dela in razgradnje izborjenih delavskih pravic. Drži, da je njihova storitev (kot marsikatera druga storitev t. i. gig ekonomije iz Silicijeve doline) kakovostna in za potrošnika cenovno ugodna. Drži tudi, da poslovni model »Sopranovih«, ki marsikje kroji storitev avtotaksi prevozov, nikakor ni brez svojih problemov (lahko bi trdili, da celo večjih). Ampak rešitev za to področje (in marsikatero drugo) v Sloveniji ni uvoz slabih in škodljivih modelov iz tujine. Rešitev ni liberalizacija in deregulacija (se še spomnite, kako so sprostili cene naftnih derivatov, da sedaj plačujemo višje račune na črpalkah?), ampak ravno nasprotno: ustreznejša regulacija, brezkompromisno zagotavljanje izborjenih delavskih pravic in nadzor nad spoštovanjem zakonodaje.

V Sloveniji ledino prihodu te ameriške multinacionalke, znane po utajevanju davkov, orjejo krščanski demokrati s pomočjo politično profiliranih lobistov. Ti sicer pozivajo k nekakšni družbeni pomiritvi; verjetno si predstavljajo, da bi lahko v takem okolju brez kritike politike uresničevali svoje neoliberalne politike. Vse to seveda na škodo delavk in delavcev na slovenskem trgu dela.

Uberizacija trga dela namreč ni rešitev, je v bistvu problem. Uber je, kot rečeno, predvsem simbol. Simbol razgradnje priborjenih delavskih pravic (varstvo pri delu, minimalna plača, plačan dopust, bolniška …) in povečevanja ekstremne prekarnosti na trgu dela. Res je, da imamo (žal) že brez Uberja v Sloveniji opravka s prekarnimi delovnimi pogoji delavk in delavcev in z različnimi oblikami prekritih delovnih razmerij. A verjetno se vsi strinjamo, da rešitev ni legalizacija takšnih škodljivih praks. Alternative Uberju in njegovemu poslovnemu modelu seveda obstajajo, o čemer sem že pisal. Za njihovo realizacijo pa potrebujemo več kolektivne akcije in organizacije skupnosti, ne zgolj slepega sledenja lobistom.

Danes se bo prekarnost v obliki Uberja dodatno razširila na področje cestnih prevozov (če ne bodo upoštevani amandmaji opozicije, da se sporni predlogi črtajo), včeraj smo se ukvarjali z znanimi zapleti z agencijskimi delavci in podjetji izvajalcev pristaniških storitev v Luki Koper … jutri bo »uberiziran« celoten trg dela. Na takšen način se kuhajo žabe oziroma – v slovenskem primeru – razgrajujejo priborjene delavske pravice. In na koncu bo to prizadelo tudi potrošnika, saj se bo kmalu kot delavec znašel na drugi strani prekarnih odnosov.

Na to želimo Socialni demokrati opozoriti tudi z letošnjim natečajem za prvomajski plakat z naslovom »Prihodnost dela«. Saj se danes soočamo s številnimi spremembami, ki zadevajo vprašanja prihodnosti dela, ne samo prekarnostjo, ampak tudi z drugimi vprašanji: delo na daljavo, zmanjševanje socialne varnosti, robotizacija, digitalizacija, pravica do odklopa in druge tehnološke spremembe, porast brezposelnosti, izkoriščanje zaposlenih, spreminjanje poslovnih modelov, platformsko delo, usoda vrste gospodarskih sektorjev in kriza sindikaliziranosti. Zato želimo z natečajem na družbenokritični način predstaviti izzive prihodnosti dela, spodbuditi k ponovnemu organiziranju tradicionalnih in novodobnih delavcev v sindikate kot kolektivne oblike zaščite ter delavskega dogovarjanja k kolektivni akciji.

Delavske pravice so bile skozi čas vedno izborjene in ne podeljene. Za to se je potrebno boriti tudi v prihodnje, sicer bo delavske pravice nadomestilo zgolj ocenjevanje z zvezdicami.