
Srečko Zajc
Uradnik in publicist, član SD
Med cepljencem in cepcem je razlika
Takole je bilo: na treh mestih sem se prijavil za cepljenje proti covid-19 in sicer z e-prijavo, ki nima nobene vrednosti, pri svoji zdravnici, s katero komuniciram na daljavo in po elektronski pošti (smešen je napotek, da ‘pokličeš svojega osebnega zdravnika’), in na delovnem mestu. Sodim med tiste 65+. Na dan, ko sem prvič napisal te besede, 13. aprila, še nisem bil cepljen.
Prejšnjo nedeljo sem bil skoraj cepljen. Okoli 17. ure sem prebral, da so me ob 12.35 povabili, da pridem do 13.33 na Gospodarsko razstavišče. Prvič nedelja, drugič vsi domači zbrani, tretjič sprehajanje štirinožnega prijatelja, četrtič telefon odložen ‘kjeržepač’, saj ga ne potrebujem, je nedelja. Nihče mi ni povedal, da moram ves čas spremljati prejeta SMS sporočila, tudi ob nedeljah. Morda je vam, če vam ni, potem vam pripovedujem zdaj. Kaj pa če je nevarno sporočilo, nobene kode, nobenega gesla. Ne odpiraj!
Zmrazilo me je, zamočil sem, edina priložnost v življenju je šla mimo, nikoli več je ne bom imel. Pogledal sem na spletno stran Zdravstvenega doma Ljubljana. Še je upanje! Delovni čas, tako piše, tudi v nedeljo od 7:00 do 20:00. Ob 18:00 sem stal pred trdno zaprtimi vrati, gledal mrak prostora za vrati in spoznal, da je upanje umrlo. Spodobno sem ga pokopal, ker upanje ne more ležati nepokopano na ulici in odšel domov. Naslednji dan, v ponedeljek, sem v službi izpolnil dovolilnico in odšel na Gospodarsko razstavišče – saj piše, da tudi v ponedeljek delajo od 7:00 do 20:00. Tam sem bil ob 8:35, skoraj nič ljudi – hej-juhej. Stopim k prvi gospe in rečem, da včeraj nisem mogel priti in ona mi mirno odgovori: ‘Danes tukaj samo testiramo! Stopite h kolegici, ona zapisuje.’
Kolegica me je vprašala po podatkih, bil sem peti na listu papirja in potem mi je še povedala, da ne ve, če nisem za vedno izpadel s seznama! Tudi naslednjič boste morda imeli čisto malo časa, da pridete na cepljenje. Napisal sem elektronsko pismo svoji zdravnici, poklical glavno sestro domicilnega zdravstvenega doma in okoli dveh sem bil ponovno uvrščen na seznam s pripisom, da ne vedo kdaj bom cepljen, zato sem se prijavil tudi s formularjem Zdravstvenega doma Ljubljana.
Potem sem 24 ur na dan zrl v telefon, da ne zamudim tistega trenutka, ko me bodo morda poklicali. (To sem zapisal v ponedeljek 12. aprila.) Res bi me lahko obvestili dan prej, ampak zakaj bi bil ta režim prijazen do ljudi? Smo mar ljudje prijazni do njega? Vsak dan manj, vsak dan, od nedelje še bolj. Pazite na sporočila in elektronsko pošto. Lahko pomenita rešitev ali pogubo! Lahko bi bil cepljenec, sem pa samo cepec, ker sem nekoč hotel svojo državo. Ona prejšnja je 1972 urejeno, sistematično precepila vse proti črnim kozam. Demokratično. Človeško. Bil sem administrator v študentskem dispanzerju. Videl sem. Vem.
V svojem govoru je državni sekretar z Ministrstva za zdravje najmanj dvakrat povedal, da bodo tisti, ki so se odrekli cepljenju, dodani na konec seznama interesentov. Kaj pa, če me vseeno vodijo kot tistega, ki se je odpovedal? Vrag je, če nimaš prave povratne informacije in v dvomih je vsaka senca postoterjena. In še vedno ves čas gledaš v telefon. Potem pa v sredo, 14. aprila, Odrešitev (moram zapisati z veliko začetnico) in lahko oznanim, da se vsaka zgodba ne konča slabo. Dobil sem vabilo na cepljenje 24 ur prej, kot sem se imel zglasiti na Gospodarskem razstavišču. Vmes so tudi marsikaj pojasnili iz ZD Ljubljana in pomirili tiste, ki smo državnega sekretarja razumeli dobesedno. Hojsarska komunikacija z občani se je precej namnožila v dolini Šentflorjanski – te bomo premikastili, potem pa se pritožuj, je ta uradni hojsarski komunikacijski obrazec.
In zdaj sledi epilog in zahvala ZD Ljubljana, zdaj sem cepljenec. Moja dolžnost je, spodobi se in pravično je. Dobil sem pravo in pravočasno povabilo na cepljenje na Gospodarskem razstavišču. Vse sem opravil gladko in v rekordnem času, dobil sem vse potrebne informacije in želim vsem, ki organizirajo cepljenje, da premislijo o takšni aplikaciji, ki bo omogočala prejemniku odgovor: DA, pridem, NE, ne pridem. Še bolje: kako naj bi vedel, da sem bil klican z rezervnega seznama, če to ni pisalo. Lahko bi sporočili: vabljeni ste z rezervnega seznama, potrdite, da se boste oglasili, sicer boste vabljeni v skladu z rednim seznamom, na katerem ostajate med prijavljenimi kandidati. Strašenje državnega sekretarja z Ministrstva za zdravje je bilo skrajno neprimerno. Recimo, da je to izziv za uberičnega lobista in prvega posebnega svetnika za digitalizacijo Marka Borisa Andrijaniča, da svetuje, kako urediti sezname klicanih na cepljenje, ki bo še dolgo trajalo, da bo sporočilo jasno in nedvoumno in da bo mogoča tudi povratna komunikacija.
Za konec torej zahvala Zdravstvenemu domu Ljubljana in glavni sestri v mojem domicilnem zdravstvenem domu (če bo brala, bo vedela, da mislim prav njo, a je nočem izpostavljati, ker zna urediti tudi najhujše zaplete). Ta ni bil najhujši, je bil pa poučen. Tudi za vas?
Preberi še:

dr. Jernej Štromajer: Roe proti Wadu ali volitve imajo posledice

Matjaž Nemec: Vprašanje Zahodnega Balkana je test kredibilnosti EU in njena odgovornost za preprečevanje EU nešteto hitrosti
