Zadnje tedne in mesece Veliko Britanijo pretresajo politični škandali ter počasen in za vladajočo konservativno stranko boleč konec vladavine odhajajočega predsednika vlade Borisa Johnsona. Po njegovem odstopu so torijci začeli postopek izbire novega strankarskega voditelja in predsednika vlade. Izbor je za konservativce izredno boleč; na površje je priplavala vsa politična nesnaga posledic njihove neprekinjene več kot desetletne vladavine na Otoku.

Opozicijski laburisti so se odzvali kar z videoposnetki torijskih ministrov, ki kritizirajo slabo stanje v državi. Na krilih škandalov in znotrajstrankarskih razprtij, ki pretresajo konservativno stranko, je laburistom v anketah uspelo doseči kar deset odstotnih točk prednosti pred vladajočo stranko. Napaka desnice in njihovi notranji spopadi kažejo upanje, da lahko v Veliki Britaniji po zgodovinskem porazu leta 2019 na naslednjih volitvah pride do preobrata. Za to bi bile sicer bolj kot dobro delo vodstva laburistov ključne neugodne zunanje okoliščine ter napake in nepriljubljenost vladajočih (se vam to sliši kaj znano?).

Namesto da bi laburisti v času, ko notranje razprtije in škandali kot salamo režejo podporo torijcem, še dodatno strnili vrste, so se sprli med seboj. (Čas za znotrajstrankarske spopade v resnici nikoli ni pravi, tokratni pa se dogaja v še posebej neprimernem trenutku.) Velika Britanija se v teh dneh zaradi slabih delovnih pogojev ter vedno višjih življenjskih stroškov zaradi inflacije in stagnacije plač sooča z največjimi stavkami delavcev v prometu v zadnjih 30 letih. Članice in člani laburistične stranke imajo globoke zgodovinske in politične povezave s sindikalnim gibanjem na Otoku. Kljub temu je vodja laburistične stranke Keir Starmer, predstavnik zmernejše, bolj blairitovske linije v stranki, vidnim članom zaukazal, da se ne smejo solidarnostno udeležiti stavke. Vendar tega določeni člani stranke in njene vlade v senci niso upoštevali. Minister za promet vlade v senci Sam Terry (sicer član levega krila stranke) se je kljub drugačnim navodilom vodstva odločil podpreti stavkajoče delavce. Ob izrazu solidarnosti se je zavzel tudi za tolikšen dvig plač zaposlenih, da ob visoki inflaciji ne bo pomenil realnega znižanja.

Vodja laburistov Keir Starmer je nato razrešil svojega ministra, ker naj ne bi upošteval t. i. kolektivne odgovornosti, da se najvidnejši laburistični politiki ne bodo udeleževali stavk, saj se »mora stranka v opoziciji obnašati enako kot takrat, ko bo v vladi«. Ta odločitev je sprožila pravo malo državljansko vojno znotraj laburistične stranke. Starmer sicer res sodi v bolj sredinsko krilo stranke, vendar je v času volitev za predsednika stranke podal številne obljube, s katerimi je poskušal poenotiti stranko in pomiriti njeno levo krilo. Sedaj je pokazal, da sindikati in njihovih več milijonov članov v resnici težko računajo na njegovo podporo, če mu bo uspelo prestopiti vrata hiše na Downing Street 10. Starmer ima sicer prav, ko pravi, da se mora stranka v opoziciji obnašati enako kot takrat, ko vodi vlado. Absolutno ima prav. Ampak napako je storil, ko je pozabil, da je mesto laburistične stranke (in drugih podobnih socialdemokratskih strank) na strani delovnih ljudi, ki živijo od svojega dela in znanja ter primernega plačila za opravljeno delo.

Tudi če pustimo vsebinske politične preference ob strani (čeprav se je treba zavedati, da laburisti brez podpore sindikatov, ki so se v tej zgodbi postavili na stran senčnega ministra Terryja, ne bodo mogli zmagati naslednjih volitev), lahko ugotovimo, da so se laburisti z mini državljansko vojno ustrelili v lastno koleno. Namesto da bi v času velikih razpok v konservativni stranki in posledično realne možnosti za zmago na naslednjih volitvah javnosti pokazali enotno fronto (podobno kot je naredila nemška SPD in po zaslugi notranje enotnosti in napak desnice kljub zgodovinsko gledano nizkemu odstotku podpore lani septembra zmagala na volitvah), lahko Britanci danes na poročilih kot prvo novico spremljajo spopad znotraj vladajoče stranke in kot drugo novico spopad znotraj največje opozicijske stranke.

Tretji Newtonov zakon oziroma zakon o akciji in reakciji velja tudi v politiki; iz tovrstnih napak »rdečih« se lahko učimo tudi mi. Ni dovolj samo, da naši politični konkurenti na desnici delajo napake in da so nepriljubljeni. Za zmago na volitvah potrebujemo jasno politično pozicioniranje, da smo na pravi (in isti!) strani političnega spektra: tako ko je stranka v opoziciji kot tudi ko je v vladi. In konec koncev, na volitvah ne moremo zmagati brez strankarske enotnosti, saj ob naših notranjih sporih najbolj profitirajo naši politični tekmeci.