Boj za vodo? Ne, boj za življenje.

Voda. Osnovna pravica vsakega človeka ali nova valuta za trgovanje? Poleg nafte, zlata in nekaterih drugih surovin je od decembra 2020 na Wall Streetu možno trgovanje tudi z vodo.

Po trgovanju z vodo so znane predvsem Velika Britanija, Avstralija in Amerika, kjer pa jim ni tuje celo odklop dobave vode v primeru neplačanih obveznosti, kar pa je v naštetih državah ponavadi tudi pogost razlog za propad kmetijskih obratov. Vsi indikatorji kažejo na to, da je voda očitno nova nafta, problem pa nastaja, ker je povpraševanje po vodi veliko večje kot pa je možna sama dobava. Prakso trgovanja z vodo je kot pionir uvajala Velika Britanija že desetletje nazaj, ko je še vladala »železna lady«, Margaret Thatcher, velika zagovornica privatizacije vode. Koncesije so se v tistem obdobju prodajale privatnim podjetjem kot za med. Velik problem pri dobavi z vodo je Velika Britanija doživela v vročinskem valu lani, ko so se temperature v Londonu povzpele krepko nad 40 stopinj in so tako tudi vztrajale kar nekaj tednov. Cena ustekleničene vode se je istočasno seveda dvignila do neba. Poleg vplivov industrije, bo višanje povprečnih temperatur na globalni ravni, pustilo posledice tako na dobavi z vodo kot z njeno oporečnostjo.

Ob besedi voda se večina ljudi verjetno spomni tudi na naš najbolj »suh« kontinent-Afriko. Vojne, ki tam potekajo so ene najbolj krvavih, veliko vlogo pri temu pa ima poleg diamantov in nekaterih drugih rudnin, voda. Zanimiva je predvsem politična bitka med Egiptom, Sudanom in nekaterimi drugimi državami kot so Kenija, Uganda in Etiopija glede reke Nil. Po dogovoru od leta 1929, kar 90% vode pripada Egiptu s čimer pa se ravno države, ki sem jih naštel nazadnje, ne strinjajo. Reka Nil izvira v Etiopiji in prispeva 85% vode te reke, istočasno pa jo ravno Etiopija lahko koristi najmanj. V zadnjem desetletju so se na reki Nil začeli graditi ogromni jezovi, ki pa so financirani s strani Kitajske, ti pa so v regiji še dodatno pripomogli k eskalaciji političnega nemira.

Zakaj sem omenil specifično ta primer? Sudan oz. Južni Sudan, če sem natančnejši, svoj proračun polni s prodajo nafte preko kitajskih korporacij, nafte pa je iz desetletja v desetletje vedno manj. Posledično je Sudan priložnost spoznal v vodi, ki bo s časom nadomestila njihov izpad pri trgovanju z nafto. Kakšen vpliv bo imelo to na regijo in koliko bo to še dodatno zanetilo vojne v tem delu Afrike, si ne upam niti predstavljati. Ker je težava z dobavljivostjo nafte na globalni ravni primerljiva s situacijo v Sudanu, lahko pričakujemo, da se bodo tudi glavne posrednice nafte (predvsem države, ki sestavljajo naftni kartel Opec+) počasi preusmerile na trgovanje z vodo. Posledice vsega tega bodo nove vojne, več diplomatskih nemirov in pa enormna porast migracij v Evropsko unijo.

Podobna je zgodba z bližnjevzhodnim konfliktom. Čeprav je med Izraelom, Palestinci in arabskimi državami spor v veliki meri povezan s svetopisemskimi razlogi, je praktično vprašanje konflikta ob varnosti tudi voda.

Pogled na Afriko jasno kaže, da se dragocenosti vode najbolj zavedajo tisti, ki je nimajo. Slovenija je na drugi strani z vodo bogata država. To je naša najpomembnejša strateška dobrina. Prav to pa bi moralo ob državnih interesih narekovati tudi naše človekoljubno in trajnostno odgovorno ravnanje: varovati vodo bi morala biti najpomembnejša naloga države, lokalnih skupnosti in vseh drugih dejavnikov. Vključno z vsemi nami.

Ob nastopu vlade Janeza Janše, je kot uverturo v svoj mandat začel Andrej Vizjak s svojimi poskusi, da nevladnike odstrani od odločevalske funkcije pri direktnih posegih v naravo, oz. podrobneje, v posege naših rek in potokov. Ta sprememba seveda omogoči posameznim podjetjem, ki bi kakorkoli negativno vplivale na okolje, da svobodneje iznakažejo naše vodostaje. Nevladne organizacije namreč pri tem ne zasledujejo nekih svojih posamičnih interesov. Ne, njihova nadzorstvena vloga v postopkih je zastavljena v interesu javnosti. So kot odvetnik javnosti, ki opozarja na napake v postopkih in na tveganja, ki jih posegi v prostor predstavljajo za naše okolje, še posebej vodo, posledično pa zdravje in možnosti vseh nas in prihodnjih generacij. Naslednji stampedo na vode je napovedal z novelo zakona o vodah, ki PONOVNO olajša delo nekaterim podjetjem pri potencialnem ogrožanju neoporečne, pitne vode. Vse to seveda v imenu debirokratizacije in kapitala. Do sedaj vse kaže na to, da tudi Slovenija ne bo imuna na vojno za osnovno življenjsko dobrino.

Več kot očitno se bližamo prelomnici, ko pravica do vode ne bo več samoumevna. Apetiti tujih korporacij nam trkajo na vrata, brez obzira na čistočo naših vodostajev in kvaliteto vode, ki jo zaužijemo. Vojne, ki smo jim bili priča na Bližnjem vzhodu zaradi nafte so bile krvave in neusmiljene. Predstavljajte si sedaj, kako bo izgledala vojna za nekaj, kar nas napaja z življenjem. Bitko za našo osnovno pravico začnimo danes pri nas in zato aktivirajmo vse naše znanke in znance, da podpišejo pobudo za referendum glede Zakona o vodah. To bo naš prvi, a izredno pomemben korak, da zavarujemo NAŠO vodo.