Ko začnejo umirati čebele in ribe, bo naslednji na vrsti človek

22. marec je svetovni dan voda.

Morda je ravno ta dan primeren, da še posebej opozorimo na podnebno krizo in uničevanje živalskih habitatov. Ko govorimo o podnebni krizi, vedno pogosteje omenjamo podnebne spremembe, žal pa se premalokrat zavedamo ali dotaknemo posledic neukrepanja. Razlog za to je morda občutek, da so te posledice še daleč stran in da se bodo s tem ukvarjale generacije za nami. Vendar temu ni tako.

Eden izmed dokazov za to je lansko sušno obdobje, ko je prišlo do izsušitve nekaterih potokov in izredno nizkega vodostaja, kateremu je ponekod sledil tudi pogin rib. Zaradi milih zim so zalogovniki snega v snežnih jamah v naših Alpah že izpraznjeni, kar bo z desetletji privedlo do drastičnega upada vodostajev ali pa celo do same izsušitve rek in potokov.

Ena izmed posledic tega bo izumiranje živalske populacije in slabšanje kvalitete vode. Poročilo WWF Living Planet Report kaže, da se je v povprečju za 69% zmanjšala populacija plazilcev in rib. Populacije sladkovodnih vrst živali so se zmanjšale za 83%, kar je največ od vseh živalskih vrst.

Največ negativnih sprememb sam opažam pri svoji “domači” reki Savinji. Če je v preteklosti v poletnem času maksimalna temperatura Savinje merila okoli 19-20 stopinj, se je lanskoletna temperatura dvignila v nekaterih točkah reke na 25 stopinj. Takšna temperatura predstavlja absoluten rekord te reke in napoveduje uničenje celotnega vodnega ekosistema. Žal pa Savinja ni edina reka, ki ji grozi uničenje. Vedno huje je tudi na nekaterih drugih evropskih rekah. Ena izmed teh je reka Pad, ki je z lanskoletno sušo poleti izgubila dve tretjini svojega vodostaja.

Na žalost pa vemo, da v resnici k negativnim spremembam največ pripomore človek. V imenu poplavne varnosti smo v zadnjem desetletju pretiravali s poseko večino vegetacije (drevesa, grmičevje ipd.), ki so pripomogle k ohlajanju vode in omogočile senco živalskim vrstam. Istočasno pa smo na obale rek vnašali betonske infrastrukture, ki v vročini delujejo kot radiator in še dodatno segrevajo vodo ter pustoši vodni ekosistem.

Ker Evropa (pre)počasi zaznava uničevanje rečnih in ostalih vodnih habitatov, se v naslednjem desetletju načrtuje po vsem kontinentu uničevanje starih pregrad in starih dotrajanih jezov, ki onemogočajo vodne poti ter še dodatno skrbijo za dvig vodne temperature. Evropa beleži več kot milijon rečnih pregrad, vendar je ta številka verjetno krepko višja, saj države kot je Slovenija, nimajo skupnega registra spremljanja izgradnje vseh pregrad v preteklosti. Kar pomeni, da bomo imeli izredno težak položaj pri obnovi rek in potokov, če niti ne vemo kje in koliko je teh “mrtvih” pregrad. V naslednjem desetletju bo za to namenjenih veliko finančnih sredstev s strani EU.

Lahko se zgodi, da bo Slovenija zamudila to priložnost, posledično pa bomo obsojeni na zdesetkano populacijo vodnih organizmov in uničene vodotoke. Stroka opozarja na priložnost črpanja za to namenjenih kohezijskih sredstev, koristi pa se lahko kažejo tako na gospodarski dejavnosti (turizem in šport) kot na sami kvaliteti življenja.

Žal mi je, da smo ponovno izgubili leta ukrepanja za sanacijo podnebne krize zaradi pandemije, ki je zaznamovala zadnje obdobje. Žal mi je, da je okoljska kriza ponovno sekundarna tema, zato ker je pomembnejše masovno, globalno oboroževanje in ker se je zgodila morija v Ukrajini.

Zato je potrebno opomniti vladajoče po svetu in pri nas, da se je nujno treba zavedati posledic, ki jih lahko prinesejo uničene reke in potoki. In ko začnejo umirati čebele in ribe, bo naslednji na vrsti človek, ki se že danes medsebojno iztreblja na nesmiselnih frontah.