Potrebujemo sistemsko ureditev opore staršem mrtvorojenih otrok
Poslanka Socialnih demokratov mag. Meira Hot je na ministra za zdravje in ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naslovila pobudo pobudo v zvezi s sistematizacijo pomoči staršem zaradi izgube otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu.
1. december 2022
V Sloveniji je mrtvorojenih otrok, ki se rodijo brez znakov življenja, 5-7 na 1000 porodov, kar tudi nekoliko presega povprečje EU. Obstajajo številni dejavniki tveganja za mrtvorojenost otrok, ki se včasih med seboj tudi prepletajo. Naj bodo to neposredni vzroki zaradi genetskih nepravilnosti, okužb in bolezni ali pa tveganja v okviru porodništva. V tem kontekstu je izvajanje programov za preventivo mrtvorojenosti ključno. Pogosto pa je na žalost realnost takšna, da do mrtvorojenosti pride tudi pri zelo dobro vodenih nosečnostih. »Tukaj pa je pomembno, da zagotavljamo celovit sistem kurative oziroma postnatalnega žalovanja, ki upošteva socialne, ekonomske ter psihološke okoliščine staršev mrtvorojencev. V Sloveniji moramo narediti več, da bi zagotovili celovitost sistema,« je uvodoma pojasnila poslanka.
Preventiva oziroma dobro vodenje nosečnosti se začne pri preventivnih pregledih. Nosečnicam je na voljo 10 preventivnih pregledov v nosečnosti, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje. V primerih mrtvorojenosti pa se na centrih za socialno delo večkrat zglasijo ženske, ki ne opravijo vseh kritih pregledov. Na mrtvorojenost, perinatalno umrljivost in umrljivost dojenčkov pogosto vpliva izobrazba matere. Nižja izobrazba predstavlja višje tveganje, saj je v skupini manj izobraženih porodnic kar 20x višja verjetnost, da se preventivnih pregledov ne udeleži. Pri manj izobraženih nosečnicah so večkrat prisotni tudi drugi dejavniki tveganja, kot so bolezni, nasilje, odvisnosti in druge motnje, ter splošen trend, da ženske iz te skupine niso deležne ustrezne zdravstvene oskrbe. Izvajanje in krepitev programov izobraževanja o pomenu preventivnih pregledov v nosečnosti je zato ključnega pomena.
Celovit sistem postnatalnega žalovanja in podpore v zvezi s tem pa se začne pri usposobljenosti zdravstvenega osebja za izvedbo prvega stika s starši mrtvorojencev. To je bistvenega pomena, saj so po porodu ženske pod vplivi hormonov, občutljive, ranljive in ne pričakujejo, da bo njihov otrok mrtvorojen. Prav tako so porodi mrtvorojenih otrok kompleksni in dolgotrajni, kar predstavlja dodaten vir pritiska za nosečnico. Zdravstveno osebje v okviru trenutnega pristopa nima sistematiziranih usposabljanj, ki bi jih pripravila na zelo kompleksen postopek komunikacije s starši mrtvorojencev, kar postavlja v zelo zahteven položaj njih in starše. Komunikacija mora biti ustrezno izvedena, saj stroka ugotavlja, da je bistvena.
»Pogovarjala sem se tako s starši kot z zdravstvenim osebjem, ki se pri delu srečuje s tovrstnimi situacijami. Pričevanja mater mrtvorojenih otrok in stroke nakazujejo tudi na potrebo po sistematizaciji svetovanja in informiranja o psihofizičnem stanju po porodu,« je pojasnila Hot. Ženske so več tednov po porodu pod vplivom hormonov, kar dodatno otežuje že tako psihološko in fizično naporno situacijo. Stroka svetuje tudi več obiskov s strani patronažne službe, da bi se kar se da celovito zagotavljajo fizično zdravje žensk po porodu. Prav tako bi bila nujna sistematizacija napotitve k psihologu in aktivnejša ter formalizirana vloga psiholoških ambulant. Psihologi pa niso relevantni zgolj v procesu postnatalnega žalovanja, temveč lahko tudi pomembno prispevajo pri prvemu stiku s starši.
Na psihološko zdravje staršev mrtvorojenih otrok lahko pozitivno vpliva tudi primeren angažma centrov za socialno delo, ki jim že nudijo podporo, vendar v omejeni meri. Sploh, ker centri za socialno delo na nek način prevzamejo stik s starši po porodu. Stroka zato izpostavlja, da bi bilo koristno deljenje informacij s strani centrov za socialno delo, ki imajo bistven vpogled v stanje staršev, ko matere zapustijo porodnišnico. Psihološko zdravje staršev je ključno tudi iz vidika žalovanja otrok, ki prav tako občutijo žalost staršev. Predvsem pa je tudi na področju postnatalnega žalovanja potrebno poudariti ter vzeti v obzir proces žalovanja pri očetih in preostanku bližnjih družinskih članov. Marsikaj izmed naštetega se že izvaja na neformalen način, vendar terja celovito sistematizacijo in formalizacijo, da bi se postopki okrepili in s tem olajšal proces žalovanja staršev.
»Posebej bi se zahvalila društvu Solzice za pomemben prispevek k spoprijemanju staršev ob smrti otroka in vsem zdravstvenim ter socialnim delavcem, ki jim s svojo strokovnostjo in osebnim prizadevanjem olajšajo težke trenutke,« je izpostavila Hot.
Na podlagi navedenega je na ministra naslovila naslednje pobude:
- da nemudoma izvede oceno učinka obstoječih ukrepov za informiranje o vodenju nosečnosti in perinatalno žalovanje ter na podlagi ugotovitev sorazmerno ukrepa;
- da nemudoma preuči možnosti za usposabljanje zdravstvenega osebja pri prvem stiku s starši in sistematizacijo deljenja informacij med zdravstvenimi ustanovami ter centri za socialno delo;
- da nemudoma oceni zadostnost vključenosti patronažnih služb in psiholoških ambulant pri perinatalnih izgubah;
- da Ministrstvo preuči možnosti spremembe zakonodaje, ki bi društvom, ki delujejo na področju perinatalnega žalovanja, podelila ustrezno podporo pri uresničevanju njihovega poslanstva;
- da Ministrstvo skupaj z ostalimi pristojnimi ministrstvi začne s pripravo sprememb zakonodaje, ki bodo :
- uvajale celovito sistematizacijo preventive in perinatalnega žalovanja v obliki usposabljanja zdravstvenega osebja za izvedbo prvega stika s starši mrtvorojenih otrok, povečevanja vključenosti patronažnih služb in psiholoških ambulant, aktivne napotitve staršev k psihologu in izmenjave informacij med centri za socialno delo ter zdravstvenimi ustanovami;
- krepi ukrepe na področju vodenja porodov;
- ustrezno razširila financiranje društev, ki nudijo pomoč družinam, ki so izgubili otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu, da bi se ta financirala tudi s strani države.