Pol leta sem bila bolj ali manj tiho. Šest (6) mesecev “od zunaj” spremljam delo vlade, šolskega ministrstva, vladnega uradnega govorca za covid-19, strokovne skupine in drugih. Kontaktirajo me učitelji_ce, ravnatelji_ce, starši, dijaki_nje in še kdo “od blizu” ter mi razlagajo, kakšno je stanje, kako se sprejemajo odločitve, kako vse deluje “na ukaz”.
Pa sem si mislila, da to ni (več) moja zgodba. Da imajo zdaj drugi možnost in priložnost, da se izkažejo.
A ne morem več! To, kar se dogaja, je preseglo vse meje. In tudi moja molčečnost jim daje moč in navidezen alibi za katastrofalno delovanje.
Poglejmo (ne)razumnost in nelogičnost ukrepov, ki jih je vlada sprejela ta četrtek in njihovo komunikacijo. Uradni vladni govorec Jelko Kacin najavi obvezno nošenje mask za vse učence_ke OŠ od 7. do 9. razreda, za vse srednješolce_ke in študente_ke ter ta vse vzgojitelje_ice in učitelje_ice. Tudi v razredih. Tudi med poukom. Ves čas.
Vodja vladne strokovne skupine dr. Bojana Beović sporoči, da to ni bilo njihovo priporočilo niti priporočilo NIJZ. Ministrica za izobraževanje pravi, da bo vse zelo podobno kot je zdaj. Sklep vlade pa določa, da določilo o maskah velja od sobote dalje. Šole nimajo nobenih napotkov. Združenje ravnateljev je ogorčeno. SVIZ protestira. Starši pa…
Zmeda. Ogorčenje. Nejasnosti.
Šole nikoli ne smejo biti prostor eksperimentiranja ali izkazovanja moči!
To je samo zadnje dogajanje. Da ne omenim nepreklicno odstopljenega ministra za notranje zadeve, ki prvo sekundo svojega nastopa ob lastni interpelaciji v Državnem zboru potegne masko z obraza in reče: “Težko govorim z masko.”
Kaj naj si misli človek, ki to opazuje? “Kdo je tu nor?” Oziroma: “A nas zajebavate?”
Zdaj pa k temu dodajmo še podlago 6 mesecev. Sporne nakupe mask in ventilatorjev, kjer bo koalicija preiskovala samo sebe. S predsednico preiskovalne komisije Alenko Jeraj na čelu. Pa dodajmo vse kadrovske menjave, poskuse vplivanja na preiskovalne organe (po principu “imamo to pravico”), poskuse podrejanja medijev, načrtno uničevanje znanosti in kulture, blatenje Slovenije v tujini in priključevanje Madžarski in Poljski.
Pa dodajmo še vso aroganco, žaljiv in poniževalen način komuniciranja povsod, še zlasti pa na družabnih omrežjih in portalih ter delovanje po načelu “kdor ni z nami, je proti nam”.
Vse to v času, ko bi vsaka normalna oblast gradila na zaupanju, pomirjanju in dajanju pravočasnih ter točnih informacij. Pri nas pa prevladujejo ustrahovanje, grožnje, kaznovanje in dvoličnost. V taki situaciji ljudje ne verjamejo ničesar več.
Se kdo čudi poplavi “vsevednežev” in instant poznavalcev?
To, kar šole rabijo danes, je jasen načrt, kjer je opredeljeno, kako naj ravnajo, kdo in kdaj je odgovoren ter kakšni so pogoji za sprostitev ali zaostritev ukrepov. Rabijo podporo in zagotovilo, da niso same. Tak načrt bi moral biti dogovorjen skupaj z njimi. V boj proti covid-19 ne more biti vključena samo zdravstvena stroka (in na koncu neupoštevana), ampak različne stroke. Pri šolah predvsem pedagoška, psihološka (pa še kakšna) in praktiki. Starši rabimo zagotovilo, da odgovorni vedo, kaj delajo. Dileme je potrebno skomunicirati in spremembe razumno obrazložiti. To potrebujemo tudi na vseh ostalih področjih. Žal smo daleč od tega.
Ampak, kdor se iz ljudi norčuje, prej ali slej kratko potegne. Zagotovo nima prepotrebnega zaupanja in svojo oblast temelji na sili in ukazih. To pa je (na srečo) kratkega daha.
Pol leta je mimo. Razsaja norost. In mi smo ujeti vanjo. Molk ni vedno zlato.
DovolJJ!
P.S.: Vlada je sinoči spremenila odlok in nekoliko omilila obveznost nošenja mask v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Zato ker nismo bili tiho.
Damijan Zrim: Ameriški strah pred Kitajsko 
