Nasilje ima veliko oblik. A vsako nasilje boli.

Nasilje nad ženskami je problem, ki presega nacionalne meje, politične kontekste in posameznice ter posameznike. Je družbeni problem, ki spodkopava demokracijo.

Obdobje šestnajstih dni mednarodnih akcij proti nasilju nad ženskami se je začelo 25. novembra, ki je že od leta 1981 Mednarodni dan bojev proti nasilju nad ženskami. S tem svet obeležuje spomin na sestre Mirabal, umorjene v Dominikanski republiki. Opozoriti velja, da se nasilje ne zmanjšuje, spreminjajo pa se njegove pojavne oblike. Predvsem se ga vedno bolj zavedamo in ga prepoznamo v ravnanjih, ki so se nam morda še včeraj niso zdela nasilna.

Zato je pomemben zgodovinski kontekst. Spomnimo se leta 1991, ko so naše prababice, babice in mame stale pred slovenskim parlamentom, da so zavarovale že leta 1976 izborjeno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Da se spomnimo, kako so leta 1943 prebivalke Ljubljane začele po okupiranem mestu organizirati demonstracije proti italjanski okupaciji in fašističnemu streljanju talcev. Da ne pozabimo, kako je leta 1902 Društvo slovenskih učiteljic oblikovalo zahtevo po volilni pravici, ki je bila pravno-formalno uzakonjena šele leta 1945.

Morda se komu zdi, da navedeni boji nimajo opraviti z današnjimi akcijami proti nasilju nad ženskami in deklicami. Kot socialne demokratke in socialni demokrati pa vemo, da je sleherna oblika nasilja zloraba premoči nad človekom.

V družbi odmevajo številna prizadevanja za osveščanje, zaznavo, prepoznavanje in preprečevanje nasilja nad ženskami. A nasilje zavzema številne oblike: ena od njih je še kako močno prisotna v številnih kulturah. Naj opozorim na segment, za katerega se zdi, da sodi v osebno izbiro posameznika in posameznice, a ostaja neprepoznan tudi kot polje izražanja družbenega nasilja.

Ženskam v mnogih kulturah ob določeni starosti namreč še vedno postavljajo vprašanja, ki jih taisti in taiste moškim ne postavijo: Kdaj se boš poročila oziroma kaj je narobe s Tabo, da pri tej starosti še nisi v partnerski zvezi? Ti je kariera res pomembnejša od ustvarjanja družine? Nisi več tako mlada, pomisli vendar na svojo biološko uro; skrajni čas je, da postaneš mati.

Vprašanja se mnogim zdijo popolnoma “naravna” in ne zlonamerna, a v meni sprožijo dodatna prevpraševanja.

Prvič, kaj je narobe s tem, da ženska ni poročena? Zakaj je to videno kot težava? Kaj, če se ne želim poročiti ali pa se bom poročila, ko bom sama tako želela? Ne razumem, kako se lahko tako osebno vprašanje tiče kogarkoli drugega razen mene.

Drugič, ali mi je kariera res pomembnejša od ustvarjanja družine? Sprašujem se, zakaj bi eno nujno izključevalo drugo že v svoji predpostavki? Če smo karierno uspešne in si želimo napredovati, se na podlagi uvodoma postavljenih vprašanj zdi, da si partnerskega odnosa ali družine ne želimo. Ne. To pomeni, da želimo biti ne le uspešne, temveč predvsem neodvisne od kogarkoli. Kako to še vedno ni doumljeno kot pozitivno? Zakaj nas to dela manj primerne za materinsko oziroma družinsko vlogo? Zakaj bi dejstvo, da želim biti uspešna,  pomenilo, da si ne želim otrok?

Tretjič, kdaj načrtuješ otroka? Ne le, da je to neprimerno vprašanje, vprašanje je žaljivo, večinoma se postavlja le ženskam. Odločitev za otroka je ena najbolj osebnih, najintimnejših, za nekatere tudi najbolj bolečih tem. Res je, mogoče si ne želimo otrok, mogoče pa je zanositev naša najmočnejša želja. Mogoče ne moremo zanositi ali pa smo ravnokar splavile, mogoče nam je zaradi vsega tega izjemno težko in nas boli, ko nam zastavite tako vprašanje. Naslednjič, ko vas bo zanimalo, kdaj bomo zanosile, razmislite o ozadju, ki se lahko skriva v odgovoru na vaše vprašanje.

Ne gre le za neprimerna, osebna in intimna vprašanja ženskam, gre tudi za vprašanja, ki se postavljajo parom: če ste v zvezi, kdaj se bosta poročila, poročili, če nimate otrok, kdaj jih načrtujeta, če imate enega otroka, zakaj jih nimata več.

Navedena vprašanja so neprepoznana vrsta verbalnega nasilja nad ženskami (in moškimi), so napadi na našo pravico do zasebnosti, so kršenje naše pravice do svobodnih izbir in odločanja.

Mogoče ne želimo imeti otrok, mogoče si želimo otroka posvojiti, da nekomu brez ljubečega doma ustvarimo možnosti za življenje; mogoče nam je otrok preminil ali pa s partnerjem ali partnerko že več let poskušava zanositi. Se ob svojih vprašanjih zavedate, da nekateri celo najamejo posojila za umetne oploditve in gredo za to skozi težak  in kompleksen proces?

Uvodoma navedena vprašanja niso le neprimerna in neumestna; kažejo na vseprisoten, resen družben problem, na stereotipno razumevanje spolnih vlog v družbi. Vprašanja partnerstva, ustvarjanja družine – materinstva, kariere – sodijo v domeno zasebnosti, intimnosti, predvsem so pravica do izbire in pravica do svobodne odločitve vsake posameznice in vsakega posameznika do življenja, kakršnega cenita.

Včasih želja ni prisotna, včasih je neuresnična in spet tretjič neuresničljiva.

Kolikokrat ste vi postavili ženski “naravno”, a hkrati neprimerno, mogoče boleče vprašanje?

Odgovornost sleherne posameznice in posameznika je soustvarjati družbo brez strahu, ne le s kurativnimi in preventivni družbenimi akcijami, z obsodbo vsakršnega osebnega in družbenega nasilja, pač pa tudi s povečevanjem lastne občutljivosti glede tega, kdaj prestopamo v področje  verbalnega nasilja, ko zlobno ali celo brez zle namere, a vendarle za drugega človeka boleče, posegamo v  pravico do svobodne izbire in odločanja o lastnem telesu.

Nasilje do svobodne izbire in svobodnega odločanja glede naših teles je vseprisotno. Pravico, da preprečimo tovrstno nasilje, si moramo šele izboriti. To je boj naše generacije.