Priznam vam, da me je strah. Za vse, ki jih imam rad. Za moji krepko čez devetdeset let stari babici, za mamo, ki se že dobri dve leti bori z vragom v svojem telesu, za očeta, ki je bil nekaj mesecev nazaj na Pohorju zaradi težke pljučnice. Za ženo, ki od jutra do noči skrbi za to, da je naši družini dobro, medtem ko se žre zaradi vseh možnih novic, svojih projektov, šole doma. Za otroka, ki sredi teh hecnih počitnic ves dan nehote slišita besede virus, kriza, ukrepi, vojska, medtem ko njun ati živi na telefonu in ne ve, kdaj je doma, kdaj pa v službi, ker se je vse skupaj zlilo v eno.

Priznam, da me je strah virusa. A bistveno bolj se bojim nepovratnih sprememb, ki jih seje ta vseprisoten strah. Potreben je čas, da se spreminja družbena miselnost. To lahko vidimo v spremembah družbenega mindseta v zadnjem deseletju. Ampak v krizi se miselnost spreminja hipno. Ker jo spreminja strah.

Čez noč so se naša življenja obrnila na glavo. Tistih, ki ostajamo doma. Tistih, ki se borijo za življenja. Tistih, ki izpostavljeni skrbijo, da življenja vseh nas vsaj na minimumu tečejo naprej. Obdobje visoke gospodarske rasti in visoke zaposlenosti se je praktično čez noč zlomilo v depresijo. 

Danes Državni zbor sprejema ukrepe, s katerimi naj bi se zagotovila pomoč ljudem in gospodarstvu. Po prvih, v glavnem pozitivnih odzivih na predstavljene ukrepe, so se v tem tednu začeli javljati različne družbene skupine, gospodarstvo, sindikati, nevladne organizacije in opozicija. Skupni imenovalec pozivov in predlogov je, da morajo biti pomoči deležni vsi in da je potrebno ukrepe narediti tako, da bodo operativni, dostopni in učinkoviti.

Vsak dan slišim več zgodb prijateljev in znancev, ki so v hipu ostali brez dohodka, brez podjema, brez službe. Skoraj popoln zastoj družbe prinaša velikansko ceno. To vemo, ker vsakdo od nas ve, da si tudi od zadnje krize nismo v celoti opomogli, ker je spremenila preveč stvari. Trajno na slabše.

Tokrat obstaja ena pomembna razlika. Tokrat ne govorimo o varčevanju in fiskalni strogosti. Omejitve, zaradi katerih so se pred meseci cele tedne kregali o 16 milijonov evrov vrednem dodatku za delovno aktivnost, so padle. Danes se gospodarska politika ne ukvarja z milijoni. Ukrepi se merijo v milijardah. To daje namreč tudi naši državi možnost, da pomaga in prepreči popoln gospodarski in socialni kolaps.

Evropska centralna banka je namreč s primarno emisijo denarja ustvarila prvo pomoč, da države članice s 750 milijardami evrov zagotovijo prve ukrepe za pomoč prebivalstvu in gospodarstvu. Zelo verjetno je, da bo v prihodnjih tednih in mesecih na podoben način sproščeno še več denarja, ko bo potrebno financirati prilagoditev na nove razmere, pa tudi zagon gospodarstva po končani epidemiji. To namreč ni prva takšna akcija ECB. Razlika je le, da so doslej z izdatnim denarjem zalivali banke, zdaj pa je nujno, da z likvidnostjo zalijemo prebivalstvo, družbo in gospodarstvo.

To je dobro. Najslabše v danih razmerah bi bilo, da država ne ukrepa. Ekonomist Jože P. Damijan z izračuni dokazuje, da je neukrepanje najdražje, saj se povečana brezposelnost, socialne stiske, stečaji, izguba znanja in procesov v danes postavljenih kolektivih, na srednji in dolgi rok prelijeta v bistveno višji javni dolg, kot močno in odločno ukrepanje na začetku krize.

A po drugi strani mora politika pokazati, da je dorasla odločanju o trimilijardnem paketu pomoči. K odgovornosti za to jo je potrebno klicati ravno zaradi izkušnje zadnje krize, ko je nujna intervencija države trajno oslabila naše javne storitve, mladi generaciji odrezala priložnosti in možnosti, poglobila revščino in močno zmanjšala manevrski prostor države za ukrepanje.

Ko smo v ekipi že v prejšnjem tednu preučevali vladne smernice, smo hitro ugotovili, da všečni ukrepi ne bodo dovolj. Po našem mnenju je bistveno, da država v času epidemije zaradi v veliki meri zaustavljenega javnega življenja, zmanjšane potrošnje in prekinjenih proizvodno – poslovnih verig v celoti nadomesti izpad prihodkov s financiranjem stroška plač, da se ohrani zaposlenost, in poskrbi za likvidnost gospodarstva, da se ohrani njegova vitalnost in omogoči (lažji in hitrejši) restart po epidemiji.

Ključno je torej, da v tem prehodnem obdobju pomagamo čim večjemu deležu prebivalstva, podjetij, kolektivov, da brez bistvenega poslabšanja svojega položaja prekrmarijo čas epidemije, nato pa z drugim paketom spodbudimo okrevanje.

Vse, kar ne bo sledilo temu cilju, je v bistvu dražje. Damijan je že izračunal, da je cena ukrepanja (in on ga je zastavil višje od vladno planiranih 3 milijard) nižja od posledic neukrepanja (brezposelnost, prelitje v trajno znižanje domače potrošnje, izguba podjetij, znanja, poslovnih procesov, poslov…). Če bi recimo v naslednjih nekaj mesecih s 5 – miljardnim (10 % BDP) paketom ustvarili 10 % dolga, bi ga neukrepanje srednjeročno bistveno podražilo. Padeš v spiralo in to je slabo. To smo izkusili v zadnji krizi, ko smo bili v največji meri talci te spirale. Ne pozabimo, da so najglobjo krizo takrat sprožile nepremišljene izjave takratnega (in glej no glej, tudi sedanjega) predsednika vlade, ki so torpedirale zaupanje mednarodnih finančnih trgo v našo državo.

Zato smo Socialni demokrati v teh dneh poizkušali z amandmaji prepričati vladno večino, da spremeni logiko ukrepov. Z amandmaji bi omogočili, da se pomaga vsem, vendar prioritetno tistim, ki so bolj prizadeti in ki nimajo možnosti, da si pomagajo sami, da se ukrepe zastavi tako, da bodo omogočili hitro in učinkovito pomoč, pa tudi pravičnost in poštenost po tem, ko bo nekega dne potrebno potegniti črto in narediti bilanco ukrepov.

Ključen del teh ukrepov (in zdaleč ne edini) je ideja o hibernaciji, delnem ali popolnem mirovanju, ki vsakemu podjetju, samozaposlenemu ali drugi obliki dejavnosti omogoča, da samooceni prizadetost zaradi epidemije na letnem nivoju in je v skladu s to oceno nato deležen tudi pomoči. To bi omogočilo tudi pravičnejšo presojo izravnave v naslednjem letu, ko bi se ugotovila razlika med dejansko in ocenjeno prizadetostjo, prejemniki pomoči pa bi vračali le tisti del pomoči, ki bi se v tej razliki izkazal kot prekomeren. To je pravično in to omogoča, da bo pomoč res pomoč in ne le premostitveni kredit, kot denimo opozarjajo samozaposleni.

Slišimo, da bo vlada popravljala pomanjkljive ukrepe šele z naslednjim paketom. Naslednji paket bo nato verjetno popravljala z naslednjim. To ni resno. Sedaj bi morala politika dati jasen signal, da ne bo nikogar pustila na cedilu, če hoče preprečiti trajno izgubo delovnih mest, stečaje podjetij, individualne bankrote in posledično socialno škodo. Še posebej, ker ima parlament na mizi boljše predloge, ne le opozicije, pač pa tudi gospodarstva, sindikatov in drugih.

Prejšnjo krizo sem zaradi takratne politične vloge doživljal kot breme na svojih ramenih. V letih med njo in še posebej po njej sem naredil podroben obračun s samim seboj, ker sem občutil težko krivdo, verjetno bistveno težjo, kot je bila dejansko moja moč vplivanja na odločitve. Ker s tem občutkom krivde nisem mogel obračunati drugače, sem politiko po krizi tudi zapustil, ker sem moral v svoji glavi in v svojem srcu postaviti stvari na svoje mesto.

Prav zato verjamem, da smo se iz prejšnje krize naučili zelo dragocenih lekcij. In da moramo zato ravnati drugače. 

Zato se bojim, da bomo s premalo domišljenimi ukrepi in veliko priložnostnega populizma naluknjali reševalni obroč za vse, ki ga res potrebujejo. Da ne bomo z dovolj močno javno akcijo poskrbeli, da bo okrevanje po epidemiji lažje. Da bomo spet ustvarili velikanski dolg, ne da bi res s sposojenim denarjem naredili spremembo, da bi v prihodnjih desetletjih lahko krojili svojo usodo. Da bodo ceno tega spet plačale ošibljene javne storitve, ker bomo kmalu spet pozabili, zakaj so tako zelo pomembne.

Živimo v trenutku, ko je intervencija in pomoč države tudi za največje nasprotnike močne in aktivne države postala nujna. Zdaj je vsem jasno, da brez države vsi skupaj popadamo kot domine. Če ne zdravstveno, zanesljivo socialno in ekonomsko.