Leta 2005 je bil 27. januar z resolucijo Generalne skupščine Organizacije združenih narodov (OZN) razglašen za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Na pobudo Zveze združenj borcev (ZZB) za vrednote NOB Slovenije ter koordinacijskega odbora žrtev nacifašističnega nasilja je Poslanska skupina Socialnih demokratov, s prvopodpisanim nekdanjim poslancem SD dr. Markom Pavliho, 12. septembra 2007 podala predlog vladi za razglasitev 27. januarja za dan spomina na slovenske žrtve nacifašizma. Vlada RS je leta 2007 sledila tej pobudi in v Sloveniji ta spominski dan uradno obeležujemo od leta 2008.

Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta je namenjen poklonitvi vsem žrtvam holokavsta in drugih genocidov, ki so posegli v temeljne vrednote človeške civilizacije in po koncu druge svetovne vojne privedli narode do zaobljube, da se tovrstna grozodejstva ne smejo nikoli več ponoviti. Na današnji dan leta 1945 so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz – Birkenau blizu Krakova na južnem Poljskem. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je tam umrlo okoli 1,5 milijona Judov, pa tudi več tisoč Romov, Sintov, Slovanov in pripadnikov drugih narodov ter političnih nasprotnikov nacizma in fašizma, istospolno usmerjenih, vojnih ujetnikov, telesno slabotnih in duševno prizadetih ljudi. V to koncentracijsko taborišče smrti je bilo je bilo deportiranih tudi 2346 zapornikov iz Slovenije, od tega jih je v Auschwitzu umrlo 1351. Ko je 27. januarja 1945 taborišče osvobodila ruska Rdeča armada, so lahko rešili le 7.650 bolnih in izčrpanih taboriščnikov.

Socialni demokrati ob letošnji 70. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz in ob današnjem mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta izražamo upanje, da se kaj podobnega holokavstu v prihodnosti ne bo nikoli več zgodilo. Zato verjamemo v modrost in odgovornost vseh voditeljev po svetu, da takšnih grozot ne bodo nikoli več dopustili in ob tem citiramo nekdanjega generalnega sekretarja OZN Kofi Annana: “Nedopustno je sprevračanje tragedije holokavsta, ki je brez primere. Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo kot bo obstajal človeški spomin. Samo s pomnenjem bomo izkazali primerno spoštovanje vsem žrtvam. Milijoni nedolžnih židov in ostalih manjšin je bilo umorjenih na nepredstavljivo barbarski način. Nikoli ne smemo pozabiti teh mož, žena in otrok ter njihove agonije.”

Na slovesnosti ob 25. obletnici odhoda slovenske delegacije ZKS s 14. izrednega kongresa ZKJ 22. januarja 1990 so nekdanji delegati obujali spomine na dogodke, ki so po njihovem mnenju pomembni za uveljavljanje socialdemokratske levice in osamosvajanje države. Ocenili so ga kot veliko in pogumno dejanje, ki je odprlo novo poglavje v zgodovini slovenskega naroda. Predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan, ki je vodil delovno predsedstvo na srečanju v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, je v svojem nagovoru poudaril, da je ZKS, predhodnica SD, s tem tlakovala pot Slovenije v samostojnost in pluralnost.

Vodja slovenske delegacije in takratni predsednik Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in stranke prenoviteljev dr. Ciril Ribičič je dejal, da je prvič po dolgem času dobil občutek, da “nam ni vseeno, kako se obravnava slovenska zgodovina in kakšna vloga se priznava demokratični levici”. Razlog za odhod je bilo večinsko preglasovanje slovenske pobude glede varstva človekovih pravic in za avtonomijo republiških organizacij, je dejal in spomnil, da so takrat za 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ) v Beogradu pripravili program, temelječ na evropski kakovosti življenja “Evropa zdaj!”.

Nekdanji predsednik republike Milan Kučan je spregovoril o pritiskih na ZKS s strani Zveze komunistov Srbije in Jugoslovanske ljudske armade. Načelo demokratičnega centralizma se je v odnosu do slovenskih pogledov po Kučanovih navedbah uporabljalo kot poskus discipliniranja slovenske ZK. To se je, kot je dejal, najbolj drastično pokazalo takrat, ko je bila na hitro sklicana seja centralnega komiteja ZKJ z namenom, da pritisne na vodstvo ZKS, da prepreči sprejem dopolnil k slovenski ustavi. “Pritisk je bil tako močan, da sem odgovoril, da smo slovenski komunisti odgovorni slovenskemu narodu in slovenskemu delavskemu razredu in da smo najprej Slovenci in potem Jugoslovani,” je pojasnil Kučan in zanikal, da so s figo v žepu šli na ta kongres. “Tam smo si zelo prizadevali, da bi sprejeli drugačno usmeritev, ki bi omogočala demokratično razvojno potenco v takratni Jugoslaviji, a to žal ni bilo mogoče,” je dodal nekdanji predsednik RS.

“Naš odhod s 14. kongresa ZKJ je bilo veliko in hrabro dejanje,” je ocenil nekdanji predsednik ZLSD dr. Janez Kocijančič. Zatrdil je, da se niso bali romunskega scenarija in da so odšli zaradi lastnih spoznanj in prepričljivega programa o evropski kvaliteti življenja.

Nekdanja delegatka in predsednica Evropskega ženskega lobija Sonja Lokar je prepričana, da je odhod slovenske delegacije s 14. kongresa ZKJ brez dvoma odprl novo poglavje v zgodovini slovenskega naroda in slovenske levice. Zanjo je ta odhod simbolno pomemben, ker je bilo to po njenem mnenju zadnje resnično pogumno dejanje slovenske levice.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je bil eden od mlajših v slovenski delegaciji, je opozoril, da je bilo leto 1990 polno protislovnih, a prelomnih dogodkov, brez katerih velika večina ljudi v četrt stoletja ne bi mogla s tako enotnostjo sprejeti tako usodne odločitve za našo prihodnost – ustanovitev Demosa, odhod slovenske delegacije s 14. kongresa ZKJ, prve demokratične volitve. “Če se potrudimo imeti skupno vizijo prihodnosti, ni tako nepremostljivih razlik med nami, da ne bi skušali ali z njimi živeti ali jih premoščati v skupno dobro,” je v svojem nagovoru poudaril predsednik države.

Videoposnetek slovesnosti v Cankarjevem domu:

Manjka video

25 let od odhoda slovenske delegacije ZKS s 14. izrednega kongresa ZKJ from Socialni demokration Vimeo.