»Čeprav so bili dogodki v Srbiji od nas oddaljeni dobrih 500 kilometrov, smo nedvomno začutili strah in skrb tudi doma. Upravičeno. Priča smo namreč splošni degradaciji družbenih vrednot, ki so vse bolj utemeljene na individualizmu. Individualno pa tudi obravnavamo duševne stiske. Spopadanje z njimi prepuščamo posamezniku, ki ni deležen zadostne podpore. Nasilje med mladostniki ni anomalija, ki nastane iz nič. Za njim zelo pogosto stojijo ravno nenaslovljene stiske posameznikov, ki so v njih ostali sami ter brez podpore,« je izpostavil Zrim.

Splošna kriza duševnega zdravja v slovenski družbi ima več indikatorjev. Delež samomorov na 100.000 prebivalcev je med najvišjimi v Evropi. Nasilje v slovenskih družinah je pogosto in povzroča hude duševne stiske. Epidemija koronavirusa je sicer za nami, posledice, ki jih je imela na duševno zdravje, pa so prisotne še danes in o njih ne govorimo. Depresija ostaja stigmatizirana, osebe, ki se soočajo z njo, pa osamljene v njenih tveganjih. Seznam se tukaj ne konča.

»Že dolgo opozarjamo na opisano problematiko. Tudi pri mladih. V Mladem forumu SD smo dolgo pred dogodki v Srbiji od države zahtevali več pozornosti duševnim stiskam, ki jih doživljajo mlade Slovenke in Slovenci. Pozivi za sistemske ureditev pa do njih niso privedli,« je bil jasen poslanec.

Družba že dolgo znatno dviguje svoja pričakovanja do mladih, katere bi na nasprotni strani morali pričakati ustrezni podpornih mehanizmi, ki vsem v stiski nudijo celovito oporo in po potrebi tudi strokovno pomoč. Namesto tega smo priča številnim primerom, ko se mladi rušijo pod pritiski stresa, osamljenosti, sramu in nerazumevanja.

Zrim je izpostavil tudi, da z razočaranjem ugotavlja, da da ob vsej pozornosti, ki jo namenjamo reformi zdravstva, nismo priča razpravam o krepitvi segmenta javnega zdravstvenega sistema, ki skrbi za duševno zdravje.

V Sloveniji namreč ne doživljamo zgolj pomanjkanje družinskih zdravnikov. Priča smo zaskrbljujočemu pomanjkanju kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in odzivnih služb za pomoč mladim v stiski. Mladostniki so tako prisiljeni v iskanje alternativ izven sistema javnega zdravstva, v redkih primerih, ko si to lahko privoščijo. V večini primerov pa njihove duševne stiske ostanejo preslišane in prezrte.

Srbija je z 39 kosi orožja na 100 prebivalcev četrta po oborožitvi civilistov na svetu. Slovenija pa s 15, 7 samomora na 100.000 prebivalcev tretja v državah OECD po samomorih. Brez ustreznih standardov za krepitev duševnega zdravja obe statistiki nosita grozljiv potencial. Ključno vprašanje pa ostaja, ali si bomo ob tragičnih razpletih, ki se bodo na račun nizkih standardov na področju zagotavljanja duševnega zdravja v družbi pripetili pri nas, tudi v bodoče zatrjevali, da nismo videli alarmnih znakov.

Dogodke, kakršni so se pripetili v Srbiji, najpogosteje obsodimo na kolektivno pozabo. Izogibamo se objavi identitete krivca, da ga ne bi poveličevali. Ne objavljamo manifestov, da ne bi idej, ki stojijo za grozodejstvi, promovirali.

»Še vedno pa to ne pomeni, da imamo v slovenski družbi ničelno toleranco do nasilja. Pri kakršnikoli obliki nasilja je nujno potrebno potegniti črto. Odnos do nasilja v naši družbi pa vendarle ostaja popolnoma apatičen,« je bil jasen poslanec.

Obravnava vrstniškega nasilja v šolah ni deležna proaktivnosti. Trenutno smo brez koordiniranega sistema pomoči. Tako za otroke, ki nasilje doživljajo, kot za otroke, ki nasilje izvajajo. Neproblematično je, da starši otrok ne sodelujejo s šolo pri obravnavi in odpravi nasilja.

Ostaja pa tudi širši družbeni problem. Zgolj vprašati se moramo, kakšen je naš odnos do nasilja v šoli, šali in popularni kulturi. Pri razmisleku o tem vprašanju pa lahko kaj hitro ugotovimo, da celotna družba zastavlja bistveno preslab vzor.

»V Slovenij do danes še takšnemu dogodku na srečo nismo bili priča. Naj pa opomino, da so varnostne službe Republike Slovenije pred dvema letoma že preprečile podoben načrtovan strelski pohod pri nas,« je zaključil Zrim.

Poslanska skupina je v upanju, da v Sloveniji ne bi bili priča posledicam takšnih grozodejstev, na pobudo Mladega Foruma SD na vlado naslovila naslednjo pobudo:

• omogoči boljši dostop do psiholoških in psihoterapevtskih storitev,
• poveča potrebno število pedopsihologov in psihiatrov, ter vzpodbuja mlade k vpisu na temu primerne visokošolske programe,
• implementira kakovostne preventivne programe za skupine z višjimi rizičnimi dejavniki,
• zagotovi sistemski pristop na državni ravni za izgradnjo družbenih varovalk skozi celosten pristop,
• izvede analizo stanja na področju vrstniškega nasilja v Sloveniji,
• poskrbi za sistematizacijo področja vrstniškega nasilja v Sloveniji,
• zagotovi celovit in koordiniran sistem pomoči za otroke, ki nasilje doživljajo, kot tudi otroke, ki nasilje izvajajo,
• v učni načrt naj vključi več vsebin iz področja čustvenega in socialnega učenja ter zagotovi sredstva za preventivne dejavnosti, namenjene ozaveščanju učencev kot tudi učiteljev in drugih strokovnih delavcev o vrstniškem nasilju.