Objektivne časovne cene kot sredstvo za stabilizacijo tržnih cen

Ste se kdaj vprašali, kako pravzaprav nastanejo cene in ali so realne? Če se niste prej, je sedanja doba inflacije,  tržnih špekulacij in velikih nihanj cen odličen čas za to. V svoji osnovni obliki lahko ceno za enostaven produkt ali storitev, kjer gre le za ceno dela, zapišemo kot čas dela (v urah), ki ga pomnožimo z urno postavko (v količini denarja na uro). Tokrat nas, za razliko od kapitalističnega vsakdana, urna postavka ne zanima. Osredotočamo se zgolj na objektivne stvari, se pravi na čas dela oziroma na družbeno potrebno delo. Slednje je definirano kot količina vsega človeškega časa, ki je potreben, da se določen proizvod ali storitev naredi. Ker pa smo ekološko osveščeni, računamo tudi čas, ki je potreben, da družba po produkciji sanira okoljsko škodo po produkciji stvari. Na ta način vključimo v kalkulacijo tudi marsikateri družbeni strošek, ki se ga danes le deloma ali pa v celoti ne upošteva v tržnih cenah. Ko seštejemo čas potreben za produkcijo in čas potreben za sanacijo, pa dobimo celotno časovno ceno stvari, ki jo mora plačati družba, da do nje pride. Oziroma, če smo  bolj precizni, predstavlja ta cena čas življenj dotičnih delavcev, ki ga morajo potrošiti za kreacijo te stvari.

Skratka, časovne cene predstavljajo čisto osnovo družbene produkcije. Bolj elementarno se najbrž ne da iti. Lahko rečemo, da gre tu za simulacijo cen v egalitarni in ekološki družbi, ki se jo da primerjati s kasnejšim kapitalističnim tržnim odklonom od teh temeljnih cen. Ko naredimo stvari transparentne na ta način, pa lahko tržne cene kot potrošniki in državljani lažje prizemljimo, ker imamo novo sredstvo proti neznosni lahkosti kartelnega dogovarjanja cen kapitalistov in proti izsiljevanju ter diktatu monopolistov. Prizemljene cene pa so seveda naravni sovražnik inflacije.

Naštejmo nekaj praktičnih primerov uporabe časovnih cen:

• Lahko se nam zgodi sledeče vprašanje. Ali mora res po svetu razsajati pandemija pomanjkanja stanovanj, čeprav ni videti nobenega objektivnega razloga za to? S časovnimi cenami lahko točno ugotovimo, koliko družbo stane izgradnja stanovanja. Najprej seštejemo čas, ki ga potrebujejo delavci, da naredijo vse materiale za stanovanje in ga izgradijo. Nato tržno ceno, ki jo je plačal končni kupec oziroma stanovalec delimo z njegovo povprečno mesečno plačo, da ugotovimo, koliko časa pa je moral potrošiti on, da je lahko to nepremičnino kupil. Razlika med prvo in drugo časovno ceno bi morala biti zanimiva. Le kdo je pobral razliko?
• Drugi primer. Vstopimo v trgovino in se vprašamo, kako je mogoče, da je kitajski česen, ki je bil za razliko od ekološko pridelanega še kemično ali radiološko obdelan in je preplul pol sveta ter pri tem onesnažil še morje in zrak, cenejši od slovenskega? Kot je bilo že omenjeno, časovne cene poskušajo upoštevati čim več eksternalij, tako da ko vračunamo izpuščene družbene in okoljske stroške, kitajski česen ni več tako poceni. Pri časovnih cenah so praviloma lokalno izdelane stvari cenejše.
• Kaj je delo in kaj ni delo ter kako ovrednotiti neplačano delo? Pri definiranju nepriznanega in neplačanega dela so nam lahko časovne cene zelo v pomoč. Na primer lahko izračunamo količino neplačanega ženskega domačega dela in ga primerjamo s količino komercialnega. Je delavnik res samo osemurni?
• Glede na našo nesposobnost kolektivnega upravljanja s planetom, kjer naša ekonomija vlada nam in ne mi njej (kolateralna škoda “genialnosti“ “prostega“ trga, ki ima že tako sebi lastne ciklične krize), je logično, da bo kriz vedno več. V kriznih časih pa je nujno vedeti, kaj se da kar najhitreje narediti. Katero rastlino se da najhitreje posaditi, da nahranimo kar največ ljudi? Katero gasilsko vozilo lahko najhitreje naredimo? Kakšen tip zavetišč se lahko najhitreje zgradi? Vse te časovne cene bi bilo dobro imeti zabeležene na enem mestu, ko pridejo nove krize. Opozoril bi tudi na dejstvo, da ko je res kriza, da takrat tržne cene, denar in zlate palice nimajo vrednosti. Ko gre zares, družba funkcionira drugače. Takrat nam je plastično jasna realna baza stvari.

Naštejmo sedaj še nekaj načinov implementacije časovnih cen:

• Časovne cene lahko zberemo na enem mestu v tako imenovano enciklopedijo dela. V njej je zapisano, koliko časa povprečno potrebujemo, da se naredi nek izdelek ali opravi neka storitev. Na ta način lahko končno izvemo, koliko časa smo kot družba potrebovali, da smo ustvarili mizo, stol, kolo, steklenico piva in tako naprej. Najhitreje se lahko te naloge lotijo statistični uradi. V Sloveniji je to Statistični urad Republike Slovenije (SURS), ki bi lahko prevzel nalogo zbiranja podatkov, v naslednji fazi pa bi lahko Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj te podatke obdelal in zbral v predlagano enciklopedijo dela. Že tako mora UMAR v okviru obveznosti do Evropske unije izvajati analize produktivnosti, v našem primeru pa gre v bistvu za inverzno produktivnost. Ko tri članice EU začnejo zbirati te podatke, pa lahko projekt povzdignemo na nivo evropskega statističnega urada- Eurostata.
• Ko imamo časovne cene zbrane v enciklopediji dela, pa jih lahko začnemo popularizirati. Že tako na naših izdelkih označujemo vedno več stvari. Poleg klasičnih tržnih cen na policah in izdelkih začnemo označevati zraven še 2. ceno stvari- njeno časovno ceno. Ob tem je mogoče tudi, da pri tem razdelimo čas potreben za produkcijo in čas potreben za sanacijo po produkciji. V primeru, da produkcija nekega izdelka povzroči trajno okoljsko škodo, ker se jo z obstoječo tehnologijo ne da sanirati, se to tudi jasno označi.
• V naslednji fazi pa lahko ustrezni gospodarski subjekti začnejo te časovne cene uporabljati v praksi, kjer jim služijo za osnovo pri menjavi. Najprimernejše so zadruge oziroma kooperative, ki stremijo k samozadostnosti, in bi te cene začele uporabljati na notranjem trgu med zadrugami in njenimi člani.

Treba se je tudi zavedati, da živimo v času, kjer ni več potrebe, da uporabljamo cenovne signale za koordinacijo naše ekonomije. Do sedaj je veljalo, da potrošnikom in proizvajalcem dvig ali padec cene pove ali je določenega produkta preveč ali premalo na trgu. Z razvojem računalništva in s pojavom interneta, ki omogoča neposreden stik med potrošniki in proizvajalci, pa postanejo takšne indirektne in dolgotrajne tržne akrobacije odveč. Ni treba, da cene nihajo, ker lahko potrošniki direktno in instantno signalizirajo svoje potrebe, prednaročajo in naročajo izdelke ter jih skupaj s proizvajalci sooblikujejo. Za zgled, kako bi to lahko izgledalo, si lahko vzamemo že obstoječe gigantske svetovne spletne trgovine, ki bi se jih smiselno nadgradilo.

Z uporabo tega načina koordinacije ekonomije prav tako ni več nujno, da so nekateri profitno nagrajeni zgolj, ker so pravilno uganili človeške potrebe, kajti sedaj lahko le te neposredno definirajo potrošniki sami. Poleg tega je ta način tudi veliko bolj ekološki. Ali ni bolje in bolj etično, da potrošniki sami zaznavajo svoje realne potrebe, kot da jim jih vsiljujejo z agresivnim trženjem, ki povzroča nepotrebno produkcijo, ta pa samo še dodatno ekološko obremenjuje planet? Poleg tega pa, če ustvarjamo samo stvari, ki jih zares potrebujemo, nam ostane več časa za druge reči. Recimo morda za neposredno demokracijo kompetentnih državljanov, ki je najboljše zdravilo proti korupciji.

To bi bil kratek pregled te teme. Naj podam za zaključek še tale predlog. Za nas kot človeštvo (in tudi za nas socialiste in demokrate) bi bilo dobro, da začnemo končno preizpraševati svojo dominantno tržno cenilno metodologijo, ker drugače nam bo okolje (in tudi volilno okolje) samo izstavilo račun.