Vsaka prava pot se začne z utopijo, saj le iskrena utopija zanemarja meje, ki nas običajno odvračajo od iskanja, izumljanja, stremljenja k boljšemu. Raje se prilagodimo še tako slabim razmeram, kot da bi tvegali razlaganje utopije drugim, ki nas pri tem gledajo postrani in se jim zdimo nekoliko ali zelo nenavadni. Na srečo pa je tveganje v naši naravi, vprašanje je samo, za kateri cilj tvegamo: s preveliko hitrostjo na poledeneli cesti ali za nov model socialne pravičnosti. Res je, da smo lahko v obeh primerih predmet sodne obravnave, v prvem kot povzročitelji hude nesreče in v drugem kot nasprotniki avtoritarnega ali diktatorskega režima, vendar je med njima etična razlika: prvo dejanje ni samo nespametno, ampak do drugih udeležencev neetično, drugo dejanje pa ima, v skladu s tradicijo demokracije in svobode izražanja misli in idej, visoko etično vrednost. Avtoritarni in diktatorski režimi bodo vedno poskušali s svojimi slugami znižati ceno etičnosti, ampak s tem bo dolgoročno njena vrednost samo rasla.

Kapitalizem ne bo ukinil samega sebe, tudi ni videti, da bi ga nadomestil drug družbeni red. Edino, kar zmore, so valovanja, ko ima bolj človeški obraz in ko ima še bolj zverinskega. Kapitalizem je najslabši od možnih družbenih redov in mi, ki smo to brali pri klasikih marksizma, smo kapitalizem priklicali nazaj v kraje, kjer je bil še vse do konca druge svetovne vojne. Temu je sledil dolg utopičen projekt, ki smo ga marksisti končali tako, da smo postali mali kapitalisti. Kapitalizem danes nima ne nasprotnika in ne tekmeca, zato se lahko razvija v najbolj požrešno pošast: nekoč so bili imperiji, z otoki drugačnosti vmes, zdaj je to globalna pošast. Ima moč, da se brani in ima sredstva, da nadaljuje svojo požrtijo – narave, ljudi, vesolja. Je bila opustitev razrednega boja napaka? Vsaj zaradi nenehnega premisleka, od kod prihajamo, kaj smo in kam smo namenjeni, je bil razredni boj pomemben pri ostritvi misli in idej ter krepitvi argumentov, zakaj NE kapitalizmu, kot ga živimo danes. Tretja pot, ki je lep čas domovala v naši stranki, je bila kukavičji otrok, ki so ga kapitalisti posadili v gnezdo socialne demokracije, da bi nevtralizirali razredni boj. Kapitalizem in socialna demokracija sta na kratek čas možna le v švedskem modelu, ki pa ne zagotavlja trajnosti in se utegne izgubiti na naslednjih volitvah s prihodom desnih strank na oblast. Teren se pripravlja.

Ko Thomas Piketty in drugi ekonomisti razmišljajo o pravičnem pobiranju davkov in dajatev, razmišljajo o tem, kaj je skupno javno dobro in kje se mora končati absolutna pravica kapitala, da se nenehno izogiba svoji družbeni dolžnosti, solidarnosti in skupnosti. Izračunali so, da bi lahko lastnik Amazona Jeff Bezos med zaposlene razdelil po 105.000 dolarjev na zaposlenega samo iz zaslužka, ki je bil ustvarjen med pandemijo (ki je še ni konec). Nakupovalne  strani so nova svetišča, nakupovanje nova religija, v kateri je vse poceni in dosegljivo, samo nekaj klikov stran. Večina verstev gradi na mitologiji in občestvu, torej zavezanosti posameznikov skupnosti. Nova religija je izgubila občestvenost, pri njej si verniki ne podajajo rok med obredom. Mar ne bi morale potemtakem tradicionalne vere tega sveta odločno nasprotovati kapitalizmu, namesto da sprejemajo nepremičnine, delnice, zlato in neobdavčene dajatve v zameno za podporo najslabšemu od najslabših družbenih redov? Marsikdaj prejemajo tudi podporo iz državnih proračunov, ko bi ta denar lahko namenili šolstvu, znanosti, obnovi infrastrukture. Kdor je videl posnetke ubogih hiš in ljudi v Petrinji po potresu, ta se mora vprašati, ali bi ne mogli vsega tega obnoviti pred potresom s sredstvi, ki jih država namenja cerkvi?

V Sloveniji so področja ali dejavnosti, ki so neverjetno dobro razvite ter organizirane in delujejo v skupno dobro (z občasnimi nihanji, kar je normalno). Takšno področje je krvodajalstvo, ki temelji na prostovoljnem darovanju pomembne življenjske tekočine. Na eni strani je stroka in na drugi strani Rdeči križ, ki motivira in organizira krvodajalce. Prav ta delitev, ki je včasih tudi težavna, še posebej takrat, ko stroka misli, da zmore vse tudi sama, je zagotovilo medsebojnega nadzora in spoštovanja, ki preprečuje povampirjenje krvodajalstva in preskok v plačljivo pridobivanje krvi. Ob vseh manj pomembnih trenjih se mi je tak sistem vedno kazal kot zgleden model sodelovanja stroke z državljankami in državljani, dejavnost pa je dokaz visoke stopnje solidarnosti in zaupanja, torej dokaz najvišje etičnosti. Vprašanje je, ali bo tak sistem vzdržal privatizacijo zdravstvenega sistema, ki se počasi plazi k nam, vendar ne v obliki zasebnih praks kot dobrega tekmeca javnemu zdravstvu, ampak skozi perverzen sistem dvoživk: izkoriščanje javnega zdravstva kot servisa za zasebno zdravstvo, opravljanje strokovnega dela na treh lokacijah in pridobivanje nepovratnih sredstev za investicije v zasebne institucije. Nič ne bi bilo narobe, če bi pogumni zdravniki vzeli kredit, postavili objekt in nakupili opremo in potem pošteno plačali pomožno zdravstveno osebje. Naša hibridnost pa je odmev balkanske iznajdljivosti, kjer skupno dobro služi nekemu zasebnemu cilju. Nekoč so bili mojstri varanja sistema obrtniki, danes so to visoko izobraženi strokovnjaki, ki jim je skupno dobro omogočilo poceni šolanje, delo na klinikah pa stik s stroko po svetu. Bistvene razlike ni: zaradi hibridnosti ni mogoče odpraviti čakalnih vrst in čakalne vrste so posledica sistema, ki se prikrito privatizira. Zagotovo rešitev ni v privatiziranju javnega zdravstva.

Transfuzijo sem omenil namenoma: ker je področje, ki deluje in ker ga poganja solidarnost. Veliko ljudi je izgubilo delo in še več ga bo, tudi veliko upokojencev je še vedno zmožnih delati vsaj za določen čas in sodelovati aktivno v družbi in tako blažiti stiske ob mizernih pokojninah. Praktično vsi poslujemo preko ene od bank in banke, ki imajo najnižje obresti za prihranke v zadnjih nekaj desetletjih, obračajo naš denar, njihovi so zaslužki z našim denarjem (pravzaprav tudi naši, razen plačilo njihovega dela in fiksnih stroškov poslovanja). Dejansko smo stranke bank njeni lastniki. Finančni inženiring je povzročil veliko krizo 2008 in nas zadolžil s sanacijo bank, torej finančnega trga. Bankirjev in borznikov njihova dejanja niso dolgo bolela, plačilo je bilo razpršeno med milijardo brezimnih, ki denarja ne morejo skriti v davčnih oazah, med tiste, ki pridno puščamo dajatve in prispevke državi in smo edini, ki moramo prispevati v skupno dobro, nismo pa edini, ki to zmoremo. Sistem obdavčitev in dajatev je nepravičen in naravnan tako, da tistim, ki imajo veliko, ostane še več. V davčnih oazah. Drugačen red bi odpravil lakoto, obnovil biodiverziteto in spodbudil znanost z novimi vlaganji. Za mnoge težave so rešitve, vendar v njih kapital ne vidi svojega pomnoževalnega motiva. Kapital je egocentričen. In tudi ko je humanitaren, pogosto stremi k temu, da bi imel več in ne manj. Kaj lahko storimo: dejstvo je, da je denar naš in da lahko z njim počnemo, kar nas je volja, le vrniti ga moramo v svoj žep. Potem ga lahko vložimo v projekte, podjetja, kooperative, v zadružno razvojno banko. Mohammad Yunus je za svoj projekt mikrokreditiranja v Bangladešu dobil Nobelovo nagrado in tudi veliko sovražnikov med svetovnimi in domačimi bankirji. Nič na tem svetu ni samo dobro ali samo slabo. Igra interesov je resna in v njej nastopajo resnične žrtve. Mikrokrediti in mikropodjetja, uslužnostne dejavnosti, svetovanje in pomoč drugim pri vsakdanjih opravilih so zanesljivo naša pot in naša oblika avtotransfuzije na gospodarskem področju. Pomagajmo si sami.

Utopično? Je in ni, odvisno, s katere strani gledamo. Primer: pošta, banke in drugi servisi se umikajo iz manjših krajev in v Sloveniji jih je veliko. Zakaj ne bi razmišljali o univerzalnih krajevnih uradih, v katerih bi delali ustrezno usposobljeni upokojenci iz tistega ali sosednjega kraja in bi za svoje delo dobili tudi ustrezno plačilo. Opravljali bi naloge pošte, bančnega okenca, internetne točke, izpolnjevanja različnih obrazcev, potrdil, torej vsega tistega, kar ljudje potrebujejo, sočasno pa bi bili uradi tudi točke kjer bi se ljudje naučili uporabljati sodobna komunikacijska orodja, posredovali bi navodila za uporabo tega in onega gospodinjskega aparata. Skratka – univerzalni lokalni uradi. Med seboj bi se povezovali, povezani bi bili tudi s pošto, bankami, upravnimi enotami, ministrstvi in drugimi organi. Storitve bi bile lahko brezplačne ali plačljive, odvisno od ekonomske moči okolja.

V primeru epidemije in pandemije je lokalno okolje izjemno pomembno in to je ena od hudih napak zdajšnjega načina delovanja: vlada praviloma odloča na nejasnih, nočnih sejah, pošilja v svet tvite, spreminja ukrepe in povečuje stisko ljudi. Delovati bi morala z roko v roki z lokalno skupnostjo, ki bi opravila pomembno delo med svojimi prebivalci: organiziranje, obveščanje, osveščanje in tudi prijazna korekcija tistih, ki jim pri spoštovanju priporočenih ukrepov stroke ne gre najbolje. Slovenija ima močne mreže prostovoljcev, ki bi ustrezno pripravljene in usposobljene lahko opravile večino nalog in za to policija in inšpekcija res ne bi bili potrebni.

Nagnjenost h kaznovalnosti, ki pa nima pozitivnega učinka, je vzorec iz mnogih primarnih družin, v katerih ni bilo dogovarjanja in sodelovanja, ampak je praviloma vzgajal alkohol, ki se je manifestiral v grobosti ter kaznovanju in ne v spodbujanju osebne odgovornosti. Mit o pregovorni delavnosti prekrije resnico, da nismo uspešni zato, ker ne prevzemamo osebne odgovornosti zase in do drugih. Če je le mogoče, bomo goljufali in to nam bo v nek čuden sadističen in hkrati mazohističen užitek.

Živimo v lažni predstavi o sebi in narodu, ki mu pripadamo in tako tudi delujemo, ko bi morali braniti svoje sanje vse od osamosvojitve naprej: delitev države na nove brez dogovora o mejah, država kot plen majhne skupine ‘osamosvojiteljev’, Ljubljanska banka in neslovenska podjetja, neslovenski varčevalci v isti banki… Ali pa delamo usodne napake, kot so izbrisani, privatizacija, razprodaja družbenih stanovanj, krpanje bančne luknje. Zelo dolga in pisana je vrsta.

Potrebujemo dostojanstvo, ki lahko raste samo iz tega, da delamo dobro za drugega, za skupnost. Skupnost in lastno državo moramo premisliti znova in nesmiselno je žalovati za vsem, kar smo izgubili. Izgubljeno je, ozrimo se k tistemu, kar je ostalo – k ljudem, kajti njih ‘roke bodo kovale svet’, kot je rekel pisatelj, ki je še kako dobro videl, poznal in opisal zloveščo delitev slovenskega naroda med napredne in nazadnjaške, med črne in rdeče, med bele in rdeče. Usodna razpoka, ki se vleče od protireformacije in prvega sežiga knjig. Potrebujemo bolj dobrosrčno in dobrohotno lepilo, kot nam ga delijo, potrebujemo veliko majhnih mostov in brvi, kajti moje dostojanstvo raste iz obrambe tvojega dostojanstva. Zgodba o dobrem pastirju naj ne bo pozabljena v letu 2021 in nova normalnost je nedvomno le in zgolj nova nenormalnost. Zato se ne moremo preprosto sprijazniti z njo.

Ne, leta 2020 nikakor ne smemo pozabiti. Njegove učne ure so boleče, a pomembne, s spoznanji se okrepimo za prihodnje preizkušnje. Nazadnje: nič ne bo narobe, če bomo imeli tudi nekaj sreče in dovolj zdravja v letu 2021 in še naprej. Dobrohotno lepilo je solidarnost in pravo vodilo je ‘živeti pri sebi za drugega’.