Zdaj je znano, da bomo mnogi zeleno barvo nosili vse do volitev – predčasnih ali rednih. Volitve se nam bodo prikazale kot slovenski praznik Sv. Patrika in kar si takrat res lahko želimo je, da najdemo pravo štiriperesno deteljico: svoboda, solidarnost, pravičnost in razumnost. Večinoma bodo nastopale samo stranke in gibanja, ki so nenadoma spoznala, da je okolje naša skupna usoda in to ne glede na to ali so bili poprej liberalci, konzervativci, zagovorniki proste trgovine ali socialni demokrati, ki bi se morali  že zdavnaj posloviti od industrijske dobe in stopiti v svet digitalne revolucije, upravljanja z veliko količino podatkov, zmanjševanje porabe energije z novimi metodami pridelovanja hrane, odpovedjo izdelkom, ki imajo kratek rok trajanja, embalaži, ki nikoli ne razpade in se je ne da ponovno uporabiti, torej vsemu česar ni mogoče reciklirati, vključno s svobodo vsakega posameznika. Tudi to je mogoče reciklirati  s socialnim in demokratičnim pristopom tako, da sta posameznik in družba veliko bolj prilagodljiva in odporna. Pri vsem pa je pomemben en sam samostalnik: interes.

Interes tujega kapitalista ali lastnika slovenske firme (tudi delniške družbe) je povečanje profita, kar je mogoče doseči na naslednje načine: zmanjševanje plač in večje izkoriščanje zaposlenih, brezobzirno izkoriščanje naravnih virov brez poštenega plačila za povzročeno škodo in seveda tudi z inovacijami. Pogosto so uporabljene vse tri metode (tudi rudarjenje kriptovalut je okolju sovražno ker zahteva veliko električne energije, nesorazmerno s tem kar je družbena koristnost rudarjenja). Prekletstvo naše civilizacije je, da vse probleme reši z novimi težavami. Resolucije pridejo na vrsto potem, ko je bila škoda že povzročena, direktive so kompromisi med lobisti in parlamentarci ter komisijo, nacionalna regulativa je presek trenutnih strankarskih in političnih igranj pokra. Edini gentlemanski dogovor, ki za silo deluje je ‘danes jaz tebi, jutri ti meni’ – zakon, amandma, kadre. Ekologija, okoljevarstvo, zelena gibanja, stranke – vsi poskušajo pritegniti pozornost, kajti pomembno je pritegniti pozornost. Biti vplivnež, čeprav brez vsebine. Ne meri se in tudi ne šteje kaj je kdo z nekim dejanjem povzročil. Znamenita akcija Očistimo Slovenijo je pustila za seboj goro podatkov, ki jih nihče ne uporablja. Premikanje smeti z enega mesta na drugo je imelo kratkotrajen spodbujevalen učinek, oglaševalci so je bili veseli, saj je bilo oglaševanje okoljskosti nekaj drugega kot za pralni prašek ‘tri v enem’. V Sloveniji vedno ostanemo na pol poti, zmrznemo v skoku, ki je veliko obetal, nekaj je v nas in med nami kar prekine tok energije in kar je bilo obetavno se nenadoma ustavi. Naš nacionalni muzej bi moral biti muzej zamrznjenega napredka, gibanja, uspehov. Muzej polovične slovenske osamosvojitve. Iz dobrega namena ni nastalo reciklažno dvorišče v vsakem mestu, nobena lokalna skupnost ni postala prosta embalaže, odpadkov, ena sežigalnica ni odprla svojih vrat. Še najbolje je šlo tistim, ki so smeti z našega dvorišča izvažali na oddaljene otoke ali na Kitajsko dokler  niso tudi tam rekli ne. Takšnim akcijam lahko pripišemo samo to, da udeležencem omogočajo kratkotrajen občutek, da so dobri, ekološki, da imajo dobro srce. Problem je drugod, pravzaprav v drugem delu skoka, ki ga v Sloveniji ni: skrb za okolje ni samo metla, smetarska vreča, ampak zelo zapleten proces, v katerem pogosto ena poteza škoduje drugi ali jo vsaj ovira, zato je potreben drugačen način razmišljanja. Ljudje se oklepamo navad, ker nam navade dajejo občutek varnosti in občutek varnosti prikliče tudi občutek sreče.

Občutek varnosti, ki je napačen, seveda prikliče tudi umišljen občutek sreče. V podobah in besedah, ki smo jih deležni vsak dan, dobivamo s stališča ohranjanja naravnega okolja napačne informacije, s stališča kapitalistov pa prave. Več elektrike in manj Save zagovarja sedanja vlada, hkrati pa spodbuja nastajanje zelenih koalicij, da bi razkosala volilno telo na več manjših delov in tako lažje povečala vpliv stranke, ki nosi pridevnik demokratska kot posmeh demokraciji. Tega ni treba več dokazovati, ker dokazuje sama s hibridnimi interventnimi zakoni, sprejetimi po bližnjicah in s katerimi sistemske zakone priklene na invalidski voziček. Poglejmo predlog  Zakona o demografskem skladu: če bi sedanja vlada (vedno me prešine, da bi bila lahko tudi naslednja ali kar stalna) zagotovila vodenje sklada, ki ga nobena politična stranka ne bi mogla pokaditi v svoji pipi, če bi ga oblikovala vsaj malo po zgledu recimo Norveške in če bi sklad vlagal v nove tehnologije, v digitalizacijo in robotizacijo, v raziskave in razvoj, v kooperative in razvoj lokalnih skupnosti in kar je še teh skoraj socialnih in demokratičnih, okolju prijaznih projektov, potem bi bilo mogoče podpreti tak zakon. Tega in takšnega ne.

Pred mnogimi leti, trideset jih je že bilo, smo trije ustanovili stranko zelenih, ki se je vključila v Demos. Prej smo bili aktivni v Zvezi združenj za varstvo okolja, ki je imela bogat akademski strokovni nabor, ampak slab političen potencial. Najprej smo poskušali druge člane vodstva prepričati, da se preoblikujemo v stranko in gremo na volitve in ker nismo uspeli, sem napisal statut in program, v katerem je pisalo stranka / gibanje. Dva sva zagovarjala stranko, tretji gibanje. Na ustanovnem kongresu je prevladala stranka. Nikoli poprej nisem videl toliko ljudi, večinoma znane in poznane, za katere nisem slišal ali bral karkoli njihovega kar bi imelo vsaj pridih okoljskega. Čeprav čisto prijazni obrazi, me je množica zbegala in vse skupaj se mi je naslikalo kot freska neznanske požrtije. Nisem bil pripravljen na to, čeprav se je tak prizor verjetno ponovil ob vseh naslednjih novih strankah in njihovem kongresu. Vse sem vzel preveč osebno in nisem bil pripravljen deliti. Ostal sem do konca kongresa in čeprav sem vsega sebe vložil v podjetje, sem se od podjetja oddaljil. Kasneje smo videli, da je od stranke in njenega vpliva na zelenost slovenske države ostalo malo in nazadnje nič. Sem se česa naučil? Seveda, nič na tem svetu ni samo dobro ali samo slabo. Ljudje se združujemo, ker smo različni, čeprav smo si lahko tudi blizu. Nikoli pa si ne bomo enaki in praviloma imajo vse stranke podobno notranjo dinamiko. V času komunizma smo temu rekli, da obstajajo frakcijski boji, kar je naša skupna usoda. Danes imamo dobre civilne iniciative, nimamo pa stranke, ki bi svojo program stavila na zeleno barvo. Tudi naša stranka se je ob nastanku prve okoljske stranke odmikala od te tematike, kar je razumljivo, kajti gradnja elektrarn, predvsem termoelektrarne, ni združljiva z varovanjem okolja. Cena za to bo šele izstavljena, z drugačno politiko bi bili lahko Šoštanj, Velenje in velik del Šaleške doline danes med pionirji digitalne, okoljske in robotske revolucije. Le redki se spomnimo, da so v Velenju nastajali računalniki, ki jih je kasneje zasula rudarska lopata. Namesto naprej, smo skupaj z dolino šli nazaj (žal to ni edini primer).

Čas je. Zakaj že? Da poiščemo programske in ne samo politične zaveznike. Civilne iniciative na področju okoljske problematike, strokovnjake, ki vsak na svojem strokovnem področju pomenijo pomemben element v svetu pri zmanjšanju porabe energije, povečanem pridobivanju energije iz obnovljivih virov, ki razvijajo krožne modele lokalnega okolja pa naj si bodo to modeli krofa (ne pustni in ne mastni!) ali drugačni, razvijajo uporabo geotermalne energije in sodobne tehnologije pridelave hrane v Prekmurju…nemogoče je našteti vse priložnosti za drugačen način razmišljanja in ravnanja. Na političnem področju pa so zavezniki socialnih demokratov predvsem sindikati, ne stranke, ki stremijo k lastnim ciljem namesto k javnemu dobru in so uspešne tudi pri slabitvi položaja naše stranke v javnosti (morda bi temu lahko rekli medstrankarski frakcijski boji, navsezadnje smo vsi dediči komunizma). Komur ni jasno, da On izrablja vse naše slabosti, jih potencira in na njih gradi imperij 2. Republike Slovenije, ta morda ni s tega sveta. Nekoč smo imeli proti sebi kazenski zakonik in Centralni komite, danes imamo proti sebi nikoli zamejeno psihopatijo in sociopatijo, ki za seboj potegne dovolj veliko število politikov (vsaj 46), ki v njeni senci vidijo svoj smoter, korist in preživetje. Skozi zgodovino človeštva lahko najdemo osebe in obdobja, po razmerah podobna našemu času, ko so obetavne osebe s socialno noto obrnile novo stran in so se preobrazile v avtokrate in diktatorje. Razgrajevalci post sovjetske vzhodne Evrope se spreminjajo v avtokrate in samodržce, ki korumpirajo politične zaveznike, si kopičijo bogastvo in pravzaprav prekrivajo demokracijo in svobodo s temnim plaščem egoizma. V mnogih okoljih je tanko tkivo demokracije, enakosti in svobode nevarno natrgano in ga bo težko obnoviti in trajalo bo dolgo. Več kot en mandat.

Evropska unija namenja sredstva za obnovo po pandemiji. Dodeljevanje sredstev je skorajda uspela zavarovati s pogojem, da je vlada države, ki prejme sredstva, zavezana vladavini prava, človekovih pravic in vseh svoboščin na katerih naj bi temeljila Evropska unija. Madžarsko – Poljski – Slovenski – Nemški vlak je povozil morda enega zadnjih poskusov, da Evropsko unijo poveže trdnejše lepilo in Evropska unija utegne s takšno kompozicijo prej ali slej iztiriti. Vlada 2. Republike Slovenije je pripravila predlog, ki ga je označila s stopnjo tajnosti ‘Interno’, čeprav ne gre za dokument v katerem bi morali biti elementi občutljivi zaradi nacionalne varnosti. Praviloma gre za razvojni dokument, ki bi moral vsebovati spodbude znanosti, razvoju, varovanju okolja, zaposlovanju, socialni politiki, kulturi in športu. Celo morebitna gradnja NEK II ne more biti tajen podatek. Razvojna agenda EU je zelena alternativa in pričakovali bi, da bo naša vlada velik delež prihodnjih investicij namenila temu področju ter višji stopnji socialne in zdravstvene varnosti vseh generacij in zanesljivo dobila potrditev komisije. (Morda bo stopnjo tajnosti umaknila, kar bi bilo edino pametno dejanje, vendar ali lahko pričakujemo po vseh katastrofalnih potezah eno pametno?) Ne gre za to, da bi socialni partnerji lahko brali besedilo v za to ustrezno označenem prostoru, gre za to, da niso sodelovali pri nastajanju dokumenta. Dilema je ali delovanje vlade poimenovati kaos ali državni udar, ki se bo nadaljeval s permanentnim izrednim stanjem?

Spravljivi predsednik države, ki vsem hoče samo dobro in s tem pravzaprav nikomur, nenehno lobira za sodelovanje, za nacionalni konsenz. Zaslužili smo si tako milega človeka, ki ne vpraša tistega, za katerega ves čas upa da se bo spremenil v jagnje božje in bo odvzemal grehe sveta, zakaj koalicija ne sprejme pametnih amandmajev opozicije? Tako bi poslala znak dobre volje in pripravljenosti na sodelovanje, goloba z oljčno vejico v vesoljnem potopu. Brez izkazane volje za sodelovanje sodelovanja ne more biti, pa naj si predsednik države to še tako želi. Prej bo vrana pela kot slavček, kot bo vlada k sodelovanju pritegnila civilno družbo, opozicijo, univerze in celo migrante. Ne bomo se čudili, ko bo pred volitvami vse več zelenih strank vseh barv in izpod mnogih se bo na podrgnjenih mestih videla rumena in modra. Zato mora socialna demokracija okrepiti svojo zeleno ob rdeči kot dve komplementarni in samostojni, a združljivi barvi in še tretjo, modro. Zaradi modrosti, ki jo potrebujemo. Iz vseh treh moramo narediti vse barve tega sveta. Tak je čas, tak je svet, take so naše zaveze.