Najprej je le treba zapisati, da je mejni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško samo to, mejni spor. Ni nekaj, kar bo eni ali drugi strani prineslo zmago ali poraz, ni tekma in ni nič posebnega. Edina zmaga v tem sporu je, da sta ga državi vedno reševali s sredstvi za mirno reševanje sporov in sta se, potem ko 17 let pogajanj ni prineslo rešitve, odločili za arbitražno razreševanje. Treba je tudi povedati, da se ta spor, v nasprotju s prepričanjem marsikoga, rešuje razmeroma hitro in razmeroma kulturno.

Mejnih sporov je na svetu zelo veliko. Več kot dvesto odprtih ozemeljskih sporov rešujejo države med seboj v današnjem času. Ozemeljski spori niso zgolj v državah, ki so pred kratkim dosegle suverenost, ali, kot bi kdo zmotno mislil, v državah v razvoju. Med Nemčijo, Švico in Avstrijo je spor o Bodenskem jezeru. Kanada in ZDA imajo kar nekaj odprtih ozemeljskih vprašanj. Tudi znotraj ZDA so med zveznimi državami spori. Georgia in Tennessee že dolgo rešujeta spor glede vodnega vira.

Čustva, ki jih ta mejni spor sproža, so do neke mere logična. S slovenske strani s tem, da je po drugi svetovni vojni 200.000 takratnih Jugoslovanov (vendar samo Slovencev) ostalo v Italiji in 200.000 Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem in da je skoraj celotna slovenska nacionalna obala ostala v Italiji, Hrvaška pa je dobila Dalmacijo in otoke. Nepravnikom je kar težko razumeti, kako se je lahko zgodila taka krivica in kako to, da ima to dejstvo tako omejen pravni pomen. S hrvaške pa dolgo vojno stanje v devetdesetih, drugače od krajše vojne v Sloveniji, ki je pustilo pri marsikom ugodno prst za izjavo: niti centimetra naše zemlje! Oboje je logični sprožilec čustev. Preveč čustev v tem delu sveta ne prinaša nič dobrega.

Kar vedno znova intrigira, je, da naša država včasih zaradi aktov naših predstavnikov deluje naivno. Monumentalna nerodnost našega arbitra in agentke arbitraže je posledica tega, da diplomacijo in mednarodno politiko jemljemo preveč lahko. Ne glede na to, da je dokaz o komunikaciji pridobljen nezakonito, ostaja priokus naivnosti. Ali je res, da je hrvaški arbiter prebival na hrvaški ambasadi, medtem ko je arbitriral? No, saj v tem primeru so zadeve kar jasne.

Kar nam očitno manjka, je dober trening tistih, ki bodo počeli karkoli mednarodnega za našo državo. Po pripovedovanju izkušenega diplomata je bivša skupna država imela take treninge, kjer so jih poleg klasičnih veščin naučili tudi številnih “soft skills”, ki so včasih bolj pomembni kot klasično diplomatsko znanje.

Od danes naprej imata Slovenija in Hrvaška pravno rešitev različnih pogledov na razmejitev na določenih delih kopnega in na morju. Kot je običajno v takih sporih, ne ena ne druga država ne moreta doseči maksimuma zahtevka, saj je po naravi stvari nemogoče. Nekateri v Sloveniji bodo s pravno rešitvijo arbitraže zadovoljni, drugi pač ne. Tisti, ki menijo, da je bil ključen stik z odprtim morjem, bodo zadovoljni.

Arbitražno sodišče je, to je treba posebej poudariti, drugače, kot je običajno v mednarodnem pravu, določilo, da Slovenija ima stik z odprtim morjem. Naj še enkrat ponovim svoje stališče: takšen stik je simbolno gotovo pomemben, praktično pa le, če bi Hrvaška začela šikanirati ladje ali letala na poti v Slovenijo ali iz nje. Večji del Piranskega zaliva je po naravi stvari moral pripasti Sloveniji. V tem delu Hrvaška pač res ni imela veliko argumentov. Kar se pa kopenskih razmejitev tiče, se pa zdi, da je arbitraža nekako sledila dejaskemu izvrševanju oblasti. To je seveda prvi vtis, ki ga bo treba preveriti z natančnim prebiranjem arbitražne odločitve.

Ali smo lahko zadovoljni z arbitražno odločitvijo? Lahko smo zadovoljni, da se je spor, ki je netil nesoglasja med dvema narodoma, razrešil. Kaj bomo storili, če Hrvaška ne bo spoštovala arbitražne odločbe? Dolžnost spoštovanja mednarodnih pravnih aktov je močan argument Slovenije. Potrebna bo pa tudi intenzivna diplomatska akcija. Tisti diplomati, ki v zadnjih dneh mehčajo pomen arbitražne odločbe, ne ravnajo v korist regije, pa čeprav je to videti čudno, tudi ne v korist Hrvaške.

Delajo samo v korist tistih, ki so iz tega spora delali politični kapital. Ti so pa, vsaj meni, vedno najedali živce. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na tiste naše ljudi, ki so želeli biti v Sloveniji, po arbitražni odločbi pa so se znašli na drugi strani meje. Njihova usoda se mi zdi ta trenutek najbolj pomembna. Za njih bo treba, če bodo to želeli, najti tudi rešitve.

Dr. Patrick Vlačič je strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo in predsednik Sveta SD za infrastrukturo. Njegov komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer.