Kot minister za kohezijo in regionalni razvoj ter nekdanji župan sem prepričan, da je naša država tako močna, kot so močne njene regije. Skladen razvoj regij bi zato moral biti jasna in močna politična odločitev, podprta s konkretnimi ukrepi.
Moje prepričanje ostaja jasno: mir na Bližnjem vzhodu je mogoč le z rešitvijo dveh držav, ki priznava palestinsko državo v mejah iz leta 1967. Junija 2024 je Slovenija naredila pomemben korak in priznala Palestino. Septembra smo se pridružili globalnemu zavezništvu za implementacijo te rešitve. Verjamem, da stabilna, suverena Palestina ni le simbol pravičnosti – je ključ do sobivanja narodov, ki si že stoletja delita to zemljo.
Zavedati se moramo, da je evropska industrija, vključno s slovensko, na pomembnem zgodovinskem razpotju. Zaradi sprememb v političnih in gospodarskih odnosih, tudi z ZDA, je za Evropo ključnega pomena, da svoje trge razprši in se poveže z novimi, perspektivnimi trgovinskimi partnerji. Kitajska je tu vsekakor pomemben partner, saj ponuja možnosti za rast, razvoj in izmenjavo znanja, hkrati pa Evropi omogoča, da se sooča z globalnimi izzivi na močnejši in bolj uravnotežen način.
Tudi demokrati se bodo morali resno zamisliti, kaj delajo narobe; upam, da ne bodo (zgolj) ugotovili, da ZDA (žal) očitno še niso zrele za predsednico. Svetovalec bivšega predsednika Billa Clintona je pred leti zapisal: “It’s the economy, stupid” (Za ekonomijo gre, butec). Vendar če potem ko imaš štiri leta v rokah škarje in platno, šele v volilni kampanji začneš obljubljati rešitve za stanovanjsko krizo in previsoke cene dobrin, ni samo prepozno, tudi kredibilno ni. Zanimivo bo videti, kako bo sedaj vse to čez noč “brez težav” rešil Donald Trump, kot je obljubil.
Kam bo torej plula naša evropska barka? Gotovo je to, da je morje, po katerem pluje, že nekaj časa precej razburkano. Zato je ključno, da je posadka močna in enotna. Prva na potezi, da to zagotovi, je prav gotovo predsednica Komisija, jeseni pa v igro vstopi tudi Evropski parlament. Odgovornost je izjemna, a ostajam optimist, da bo vendarle prevladal razum za več Evrope, kar pomeni bolj solidarno, demokratično, zeleno in mirno prihodnost.
Petinpetdeset oboroženih konfliktov na svetu kliče po streznitvi. Zdi se, da svet potrebuje mir bolj kot kadarkoli prej v zadnjih tridesetih letih.
Stavke navadno razsuvajo kapitalisti in zastopniki privilegijev dobro situiranih manjšin, ne ljudstvo. Tu pa imamo absurden položaj, ko se kot sindikat in organizator štrajka, ki z njim ne izsiljuje le vlade, ampak bolne in pomoči potrebne ljudi in njihove svojce, predstavlja privilegiran, srednjeveško organiziran ceh!
Širok je duh in odprto je srce Prekmurcev. Kot so široke in odprte prekmurske ravnice.
Ko vidim, da z ramo ob rami stojim z vsemi vami tukaj na Pristavi, kot ob številnih obeležjih širom Slovenije, z vsemi, ki se strumno, s pesmijo, spominsko besedo in polni zanosa spominjamo dogodkov izpred več kot sedemdesetih let, nimam skrbi. Da nas je dedičev resnice o veličastnem narodnoosvobodilnem boju preveč in da smo preveč ponosni in tovariški, da bi nas bilo lahko preglasiti.
Danes je naša država del Evrope, ki želi sodelovanje, si prizadeva za skupne vrednote in zna živeti z razlikami. Smo člani Evropske unije, zveze Nato in številnih mednarodnih institucij. Znova bomo člani varnostnega sveta OZN. Smo del razvitega sveta z relativno visoko kakovostjo življenja. Živimo v eni najbolj varnih držav sveta.
