Danes, tako kot vsako leto prvo soboto v juliju vse od 1992 dalje, na podlagi odločitve Organizacije združenih narodov, poteka mednarodni dan zadružništva. Ob tej priložnosti bi sicer lahko na dolgo in široko razglabljali o ekonomskem in družbenem vplivu zadružništva na slovenskem skozi leta in skozi različna družbeno-ekonomska obdobja. Namesto tega pa je veliko bolj smiselno pogledati v prihodnost, kar za začetek sicer terja vpogled v ne tako daljno preteklost, tja do zadnje velike krize kapitalističnega sistema.

Ko so leta 2011 protestniki v času globalne finančne in ekonomske krize zasedli Zuccotti Park na južnem delu Manhattana in oblikovali gibanje Occupy Wall Street je poglavitni razlog zasedbe parka tičal v nasprotovanju vedno večji ekonomski in družbeni neenakosti. Ob skupnem razumevanju čemu in zakaj se je protestiralo je sledilo vprašanje ne samo česa protestniki nočejo, ampak kaj hočejo. In točka večinskega strinjanja, skupni imenovalec je bila zahteva po razvoju ekonomske demokracije in delavskih zadrug.

Kot bi »usoda hotela« je že leta 2012 potekalo Mednarodno leto zadružništva, ki je močno prispevalo k prepoznavnosti in večjemu razumevanju zadružnega modela v svetu, na to pa ni bila imuna niti Slovenija. Od takrat do danes v Sloveniji resda beležimo porast števila registriranih zadrug, hkrati s tem pa je število zaposlenih v teh istih zadrugah vedno manjše, pri čemer je daleč največji delež zaposlenih v zadrugah pri nas še zmeraj znotraj kmetijskega sektorja.

Ob tem nas ne sme pomiriti dejstvo, da so drugod po svetu kmetijske zadruge prav tako močno razširjenje, saj hkrati določenih oblik zadrug v Sloveniji praktično nimamo (potrošniške, delavske, kreditne zadruge…). In to kljub dejstvu, da so se prav v času globalne finančne in gospodarske krize zadruge izkazale kot bolj trajnostno naravnana in na krize kapitalističnega sistema bolje odporna demokratična podjetja, od konvencionalnih kapitalističnih podjetji katerih glavni cilj je maksimizacija dobička.

Trajnostna naravnanost in odpornost na šoke pa nista edini prednosti zadrug, njihova največja prednost pred klasičnimi podjetji tiči namreč prav v njihovi organizacijski obliki in načelih, predstavljajo namreč demokratično alternativo gospodarjenja. Zadruge ponujajo priložnost ekonomske in družbene alternative, so orodje samopomoči in model demokratičnega ekonomskega povezovanja, tako na strani proizvodnje, kot potrošnje.

Poleg tega so lahko  tudi mehanizem za povezovanje, da se zapolnijo vrzeli na trgu, ki jih druga podjetja ne uspejo zapolniti: od povezovanja malih kmetov za skupno za nabavo, prodajo in proizvodnjo (v razmislek: zakaj v Sloveniji v času vse bolj uveljavljanega car sharinga vsak kmet še vedno rabi svoj traktor namesto, da bi si več kmetov skupaj delilo zadružni traktor?), do delavskih zadrug v obliki storitvenih zadrug (npr. avtotaksi zadrug), pa vse do večjih industrijskih podjetij v lasti zaposlenih.

Če smo pred mesecem dni imeli možnost demokratične izbire svojih političnih predstavnikov, smo več ali manj vsak dan prikrajšani za demokracijo na delovnem mestu. Tam kjer preživimo vsaj osem ur vsak dan! In tukaj nam zadruge, kot demokratična podjetja v lasti svojih članov, ki delujejo po demokratičnem načelu en član – en glas, nudijo priložnost za demokratizacijo ekonomije.

Razvoj ekonomske demokracije je bil eden izmed ciljev (tudi te) odhajajoče vlade, žal ta ni uspela kot bi si želeli. Ni se uspela uresničiti več idej o različnih delavskih odkupih (npr. Adria Airways tehnika) ali kakšnega drugega zadružnega preoblikovanja katerega izmed podjetij. Zakon o delavskih odkupih, ki smo ga predlagali Socialni demokrati, je v tej vladni apatiji obtičal v predalih gospodarskega ministra iz vrst modernega centra.

O tem, da že od časa Pahorjeve vlade nismo uspeli prenoviti Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (novela tega zakona je v času Pahorjeve vlade padla po vetu Državnega sveta) raje niti ne bom govoril, čeprav imamo na področju finančne participacije delavcev in razvoju delničarstva zaposlenih še ogromno neizkoriščenega potenciala za dvig produktivnosti in povečanje motivacije zaposlenih.

Če je odhajajoča vlada na tem področju pustila veliko dela, morda celo priložnost »popravnega izpita« za prihajajočo vlado, bodo priložnost za razvoj zadružništva tudi prihajajoče lokalne volitve. Če resnično želimo razmišljati globalno in delovati lokalno ima razvoj različnih zadrug ogromno potenciala za grassroots razvoj zadružništva v Sloveniji.

Za to potrebujemo, ne samo vzpostavitev vsebinskih in finančnih podpornih mehanizmov za razvoj zadružništva, ampak predvsem aktivacijo vsega razpoložljivega človeškega kapitala za spremembo smeri razvoja razvojnega modela (lokalnih skupnosti), tako z družbenega kot tudi ekonomskega vidika.

dr. Jernej Štromajer je strokovni sodelavec v Poslanski skupini SD