Spoštovani minister za javno upravo Boris Koprivnikar!

Z vstopom v evropsko družino 2004 je Slovenija naredila velik korak. Korak na katerega smo bili in smo lahko še danes upravičeno ponosni. Dolgoletne priprave in ves trud, ki smo ga vložili v to, da smo bili na to zgodovinsko dejanje pripravljeni optimalno, se nam je obrestoval in Slovenija je bila tudi po vstopu v Evropsko unijo med evropskimi partnerji vse bolj prepoznana kot kredibilna članica, katera zmore preseči nadaljnje ovire za polno integracijo na vseh področjih.

V kolikor smo lahko ponosni na vsa dejanja na poti v polno integracijo, tudi glede vstopa v Shengensko območje, pa ne moremo s ponosom govoriti o načrtih in izvajanju vseh ukrepov, ki bi morali slediti po tem. Glede na to, da smo v letu 2015, torej osem let po vstopu v Schengen, bi bilo za pričakovati, da se bo država vsaj v obdobju petih let sposobna prilagoditi na delujoči režim, ne samo z varnostnega in organizacijskega vidika, temveč tudi z vidika rekonstrukcije in upravljanja z obmejnimi objekti.

Žal smo tudi sedaj priča nejasnostim in pomanjkanju celostnega načrta države, kaj storiti z mnogimi obmejnimi objekti ter nasploh ureditvijo prostora ob teh objektih. Krivično bi bilo reči, da država ni naredila nič, vsekakor pa premalo in prepočasi. Zaradi parcialnega reševanja problematike propadajočih objektov in površin okoli njih je – po poročanju dnevnega časnika iz junija letošnjega leta – od 81 obmejnih objektov v lasti države še 69 teh objektov, 7 pa jih je država brezplačno prenesla na občine, 5 pa prodala. Ne gre spregledati, da bo število teh objektov po vstopu Hrvaške v Schengen še dodatno naraslo za 49.

V vseh osmih letih mediji nemalokrat poročajo o zapletih glede obmejnih objektov, ko trči interes lokalnih skupnosti in zasebnih investitorjev ob neposluh in neaktivnost države, ki se oklepa lastništva, a s temi objekti ne zmore racionalno in gospodarno ravnati. Še več, objekti so nemalokrat prepuščeni zobu časa in s tem propadanju. Če Slovenci s pregovorno nevoščljivostjo opazujemo debel sosedov krompir, pa bi bil pogled preko državnih meja zelo dobrodošel za katerega izmed pristojnih, ko bi imeli na eni strani – žal  ne naši –  moč videti podjetniške, nemalokrat zelo inovativne ideje, kaj postoriti z obmejnimi objekti, na drugi, slovenski strani meje pa vidimo klavrno sliko obmejnih objektov. Odgovor ministrstva za javno upravo za dnevni časnik junija letos, da ima država ponekod še probleme glede lastništva zemljišč, ne more ostati edini izgovor za nemoč in neaktivnost ministrstva. Najbrž se te nevšečnosti ne dotikajo vseh objektov, za katere občine prosijo za prenos državnega lastništva na lokalne skupnosti, ki imajo načrte in vizijo.

Žalostna podoba nekaterih zapuščenih objektov in njihove okolice se tako klavrno nadaljuje. Prvi vtis obiskovalcev naše lepe dežele ob pogledu na razpadajoče objekte je tako bolj podoben sceni kakšnega nizkoproračunskega filma o zapuščenem območju bivše meje med blokoma hladne vojne kot o vtisu na prelepo deželo polno naravnih in kulturnih danosti. Vladna pomoč gospodarstvu, kot eni izmed gonilnih sil nadaljnjega razvoja Slovenije in ustvarjalca novih delovnih mest, pa ob tem ostane le še medla fraza, s katero se polni naveličana ušesa vseh tistih, ki so pripravljeni v te objekte vlagati svoj denar in čas.

Zato vas, spoštovani minister Koprivnikar, sprašujem naslednje:

Kdaj in kaj bo država naredila z 81 obmejnimi objekti na državnih mejah z Avstrijo, Madžarsko in Italijo, da ti ne bodo več prepuščeni pravnim razprtijam o lastništvu in negospodarnemu ravnanju države?

Ali obstaja kratkoročen načrt upravljanja s temi objekti s strani države in če ne, zakaj država lastništva teh objektov – kjer obstajata interes in načrt – ne prenese na lokalne skupnosti?

Ali so ti objekti in zemljišča na dražbi in ali ob tem obstaja strategija komu, pod kakšnimi pogoji ter za kakšno ceno jih prodati, kajti navsezadnje gre za objekte, ki bi morali meti poseben status zaradi svoje lege?

Matjaž Nemec
poslanec Socialnih demokratov v Državnem zboru RS