Strah pred begom možganov v tujino je upravičen in z njim se vsekakor mora soočiti slovenska družba. Samo v zadnjih letih se je iz Slovenije vsako leto izselilo skoraj 8.000 Slovenk in Slovencev, največ med njimi je bilo mladih starih med 25 in 34 leti, med njimi pa so največji delež predstavljali visoko izobraženi. Slovensko javno šolstvo je torej te mlade pripeljalo do diplome ali magisterija, ti pa so se nato iz različnih razlogov, odločili za odhod v tujino.
Seveda ni skrivnost in tudi ne čudno, da je največje število tistih, ki so se odločili za selitev v tujino to storilo v času, ko so bili brezposelni. Ampak tudi sedaj, ko se zaposlitvena struktura v Sloveniji izboljšuje, ni videti znakov, da bi se beg mladih v tujino kaj preveč ustavljal. Zavedati se moramo, da so selitve v globaliziranem svetu realnost, ki se bomo težko izognili. Vsekakor pa bi morala biti naša prioriteta, da vzpostavimo vse potrebne vzvode, da se mladi ne bi izseljevali zaradi družbenoekonomskih razlogov, temveč zaradi želje po novih izkušnjah v tujini.
Konec leta sem se, potem ko sem večino lanskega študijskega leta v okviru svojega doktorskega študija kot Fulbright štipendist preživel na ameriški Univerzi Wisconsin-Madison, udeležil sprejema za v tujini izobražene Slovence. Vsi skupaj smo ugotavljali, da ti študij v tujini da neverjetno širino in omogoči veliko boljše razumevanje in delovanje sodobnega sveta. Zavedati se je potrebno, da je svet postal globalna vas in da se moramo, če nočemo postati zaplankana podalpska vas, ne le ekonomsko, ampak tudi kot družba odpreti v svet.
V povprečju se le okoli 2.000 slovenskih študentk in študentov (od okoli 80.000) vsako leto odloči za odhod na študijsko izmenjavo v tujino. Če temu prištejemo še nekaj sto slovenskih študentov, ki redno študira v tujini, lahko vidimo, da se mnogo več mladih izseli iz Slovenije, kot pa se jih odloči samo za izobraževanje v tujini. Ta trend moramo obrniti!
Sicer si je že Evropska unija zastavila cilj, da bo povečala mobilnost mladih in da bi se moralo do leta 2020 že 20 odstotkov študentov udeleževalo študijskih programov v tujini. Vendar od 2.000 do 20% od 80.000 je še dolga pot. A to je izziv in priložnost, ki jo Slovenija mora izkoristiti. Še več, naš cilj bi moral biti, da bi prav vsak študent del svojega študija preživel v tujini. S tem bi ne le pridobil nova znanja in boljše razumevanje sveta, ampak tudi potencialne osebne stike in povezave z ljudmi, ki ti lahko koristijo čez vse življenje. Če nočeš biti zgolj prvi na vasi, se pač moraš kdaj tudi odpraviti v mesto.
Je pa nujno, da Slovenija za vse mlade, ki se iz takšnih in drugačnih razlogov odpravijo v tujino – sploh pa za tiste, ki se tja odpravijo za del ali za celoto svojega študija – omogoči ustrezne pogoje za vrnitev iz tujine. Saj veste, »povsod je lepo, ampak doma je najlepše«.
Predvsem si pa nikakor ne želimo, da bi tudi za Slovenijo začelo veljati, kot prepevajo v bosanski skupini Dubioza kolektiv: da bi pošiljali »mlade v diasporo, da bi za tujce kopali kanale in farbali fasade« ali, da bi kot cenejša tuja delovna sila počeli kakšno drugo sicer višje kvalificirano delo, za katerega jih je izobrazilo slovensko javno šolstvo, namesto da bi vse svoje potenciale lahko realizirali doma.
Na mladih svet stoji, ali kako že, mar ne? Zato moramo narediti vse, da bo Slovenija mladim diplomantom, ki so končali šolanje doma ali v tujini omogočila, da si bodo lahko v Sloveniji ustvarili družino in življenje. S tistimi, ki pa se iz takšnih in drugačnih razlogov vendarle odločijo, da zapustijo Slovenijo, pa moramo negovati stike, mladi ljudje odprtih glav so namreč lahko najboljši ambasadorji Slovenije. Hkrati pa morajo vedno imeti odprta vrata in možnost, da se vrnejo.
Za začetek moramo mladim predvsem dati priložnost, da ne bodo čutili potrebe po selitvi v tujino, ker njihovega znanja v Sloveniji ne znamo ustrezno izkoristiti. Zaupati jim moramo tudi najtežje naloge v družbi, pa naj bo to na univerzi ali v najnaprednejših podjetjih. Vzpostaviti moramo transparenten sistem zaposlovanja mladih v vseh delih družbe, ki bo temeljil na pozitivni selekciji in na meritokraciji, kjer bo pomembno kaj veš in znaš in ne, koga poznaš ali kdo je tvoj oči.
Naša razvojna, demografska in migracijska politika mora temeljiti na kroženju možganov, sodelovanju in iskanju sinergijskih učinkov, ne pa na tekmi vseh proti vsem. Morda se bo pod takšnimi pogoji v Slovenijo vrnil tudi moj prijatelj, ki je sicer doma iz Idrije, trenutno pa dela doktorat iz medicinske fizike v Wisconsinu.
Jernej Štromajer
Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.
