pojasnilo SD

Socialni demokrati v zadnjem času opažamo, da se v nekaterih medijih in preko družbenih omrežij ponovno širijo neresnične zgodbe o lastništvu strankine stavbe na Levstikovi v Ljubljani. V zvezi s povsem neresničnimi izjavami predsednika SDS Ivana Janeza Janše o “domovanju stranke SD v ukradeni vili”, ki jih sam širi v javnosti, kar se je ponovno zgodilo v zadnji oddaji Tarča na TV Slovenija, smo se odločili razjasniti zadeve.

Stavbo, kjer je sedež stranke Socialnih demokratov (SD) na Levstikovi 15 v Ljubljani, smo pridobili na legalen način. Leta 1993 je takratna Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani od Republike Slovenije prejela v last hišo na Levstikovi 15 v Ljubljani, ki je bila v lasti države. To predsednik SDS Ivan Janez Janša dobro ve, saj je bil v času, ko je Vlada Republike Slovenije izvedla omenjeno menjavo nepremičnin, v taisti vladi minister za obrambo.

Njegove izjave so povsem neresnične in jih širi z namenom diskreditacije stranke SD in njenega vodstva. Stavba na Levstikovi ni bila odtujena niti zaplenjena umrli judovski družini Moskovič, ampak je bila po 2. svetovni vojni v zapuščinskem postopku dodeljena zakonitemu dediču, ki jo je prodal naprej, naslednja lastnica pa je hišo kasneje prodala takratnemu splošnemu ljudskemu premoženju.

Na podlagi virov (zemljiškoknjižni izpiski in zapuščinski spisi v različnih ljubljanskih arhivih) je razvidno, da je to vilo po Moskovičevih, ki so umrli v uničevalnem taborišču Auschwitz, podedoval zakoniti dedič. Ta jo je sicer takoj po dedovanju prodal naprej, kar pomeni, da ni bila odvzeta ali zaplenjena Judom oz. da bi zaradi neobstoja oporočnih ali zakonitih dedičev samodejno pripadlo t. i. splošnemu ljudskemu premoženju, niti ni bila predmet povojne nacionalizacije.

Leta 1944 so nemški okupatorji družino Moskovič odpeljali v uničevalno taborišče Auschwitz, kjer sta leta 1944 umrla Feliks in hči Vera, sin Julij pa je padel kot italijanski partizan. Kot zadnja je v taborišču v začetku leta 1945 umrla še Klara Moskovič. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v Sloveniji je uradno ugotovila, da je Klara Moskovič, roj. Lajtner, izraelitske vere, gospodinja iz Ljubljane, umrla zadnja, zato so se nanjo prenesle dedne pravice družinskih članov.

Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Feliksu in Klari Moskovič bratu slednje in edinemu dediču Lajtner Ignjatu.

Lajtner Ignjat je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi (21. februarja 1947) prodal Dani Kos za 800.000 dinarjev. Na podlagi kupne pogodbe je slednja dne 4. junija 1947 na svoje ime vknjižila lastninsko pravico na zadevni nepremičnini.

Maja 1961 je Dana Kos prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju, z vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižil imetnik pravice uporabe Socialistična Republika Slovenija.

Leta 1993 je takratna Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo med SDP in Vlado Republike Slovenije, za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani od Republike Slovenije prejela v last hišo na Levstikovi 15 v Ljubljani, ki je bila v lasti države.

Predsednik SDS Ivan Janez Janša torej s svojimi povsem neresničnimi izjavami o “ukradeni vili v kateri domujejo Socialni demokrati” načrtno zavaja javnost!

Socialni demokrati želimo pojasniti, zakaj nismo podprli predloga ZL za sklic izredne seje DZ na temo subvencioniranja prehrane učencem v osnovnih šolah, saj so se pojavili nekateri zapisi na FB in v nekaterih medijih, iz katerih lahko ljudje pridejo do napačnega sklepa, da za Socialne demokrate tematika subvencioniranja šolske prehrane revnim otrokom ni pomembna, kar pa seveda absolutno ne drži!

Da je bilo v zadnjih letih na tem področju precej narejenega, je bilo sicer včeraj razvidno tudi iz prispevka novinarke v Dnevniku TV Slovenija (http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174424998), ko je ravnateljica Osnovne šole Savsko naselje Verica Šenica Pavletič jasno povedala, da imajo v zadnjem času bistveno manj dolžnikov iz naslova šolske prehrane, prav zaradi višjih subvencij. Prav tako tudi odjav kosila ni, ker starši ne bi mogli plačevati. Če ne gre drugače, pomaga šola, ki pa je spet financirana iz državnega proračuna. Pri tem je dodala še, citiramo: “Lahko pa z gotovostjo trdim, da otroci na naših šolah niso lačni.”

Ključne pri tem so subvencije, ki so se v obdobju od leta 2008 do leta 2016 povečale za več kot 400%. Tudi v letih, ko smo Socialni demokrati vodili vlado in smo se srečevali z ogromnim padcem gospodarske aktivnosti, nižjimi davčnimi prilivi, varčevanjem na vseh straneh, so subvencije za prehrano otrok v šolah vsako leto rasle. Od 2009 do 2011 z nekaj manj kot 7 na 17,5 milijona evrov. Že v letu 2012, ko Socialni demokrati nismo več vodili vlade, se je za to področje namenilo samo še 14 milijonov evrov oziroma 20% manj finančnih sredstev. Problem, ki ga sami vidimo, je tudi v tem, da imamo slabo realiziranost pravice do subvencije za kosila v osnovnih šolah. Kar pomeni, da starši svojih otrok ne prijavljajo na kosila, ne glede na to, da jim subvencija do kosila pripada. To pa je lahko tudi posledica prehitrega spreminjanja zakonodaje.

V Poslanski skupini SD nismo prispevali podpisov za sklic izredne seje DZ na to temo, saj je ukrepe subvencioniranja prehrane možno sprejeti samo na podlagi točnih številk, ki pa jih v tem trenutku še ni, saj se učenci na začetku septembra šele prijavljajo na kosila, njihovi starši pa vlagajo prošnje za subvencije. Ko bo jasna številka prijavljenih in koliko denarja je iz tega naslova ostalo, seveda podpiramo, da se ves denar, ki v proračunu ostane, razdeli za višje subvencije otrokom, ki prihajajo iz manj premožnih družin. Vendar je pri tem ključno, da je ukrep dober, prvi pogoj pa je, da temelji na realnih številkah. V SD poudarjamo, da podpiramo ukrepe za zaščito najšibkejših, ne glede na to, kdo je njihov predlagatelj, kar smo že večkrat dokazali v praksi. Vendar morajo biti ukrepi dodelani, saj se sicer v praksi zgodi, da je nato nastane težava pri njihovi izvedbi. Samo dober namen na žalost pogostokrat ni dovolj.