Prispevki

Poslanska pobuda Bojane Muršič ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc v zvezi s spremembami zakonodaje

/in , /by

Poslanka SD mag. Bojana Muršič je na ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc naslovila pobudo za spremembo uredbe o ravnanju z odpadnimi zdravili, ki onemogoča, da bi ljudje neporabljena zdravila darovali na primer ambulantam za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Poslanka Muršič je v pobudi ministrici Kolar Celarčevi med drugim opozorila tudi na anomalijo zakona o pacientovih pravicah, ki se nanaša na nujno zobozdravstveno medicinsko pomoč in čakalne sezname za konservativne zobozdravstvene storitve. Po njenih navedbah bi iz obveze vodenja čakalnih seznamov morali izvzeti tudi zobozdravnike, tako kot so že izvzeti družinski zdravniki in pediatri, saj sedanja ureditev v zobozdravstvu le ustvarja nove čakalne vrste in ne učinkuje v dobro ljudi.

Poslanska pobuda, ki jo je v zvezi s spremembami zakonodaje poslanka naslovila na ministrico za zdravje:

“Spoštovana ministrica za zdravje, gospa Milojka Kolar Celarc!

V zadnjem obdobju javnost pretresajo številne zgodbe o zlorabah, goljufijah in ponižanju ljudi. Del teh zgodb se odraža tudi v spremembi položaja posameznikov, ki ostajajo brez dohodkov, brez pravic in brez dostopa do vsega tistega najnujnejšega, ki še določa mejo dostojne zdravstvene oskrbe.

Takšne zgodbe se odvijajo vsem tistim, ki ostanejo brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Razlogi, ki posameznika pripeljejo do tega, so različni, vsekakor pa za posameznika boleči, saj so ostali brez osnovnega dostojanstva. Sami posamezniki si pri rešitvah le težko pomagajo, zato je to naša naloga. Treba je narediti skupne korake več deležnikov in pomagati tej skupini ranljivejših.

Spoštovana ministrica, zato podajam dve pobudi, ki danes sodita med bolj aktualne in bi se ju lahko uredilo z malo strokovne in politične volje.  

Prva pobuda se nanaša na zdravila, ki so še uporabna, a jih ljudje več ne potrebujejo in jim zato ostajajo doma. Do nedavnega je veljal poziv, da lahko posamezniki ta zdravila prinesejo v ambulante za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja (pro bono ambulante), zdravniki pa ta zdravila podarijo tistim, ki si jih ne morejo privoščiti. A od leta 2008 velja Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili, ki te prakse ne dopušča. Strokovnjaki opozarjajo, da ko zdravilo enkrat zapusti lekarno, sledljivost zanj ni več zagotovljena, ne ve se kako se je z zdravilom ravnalo, nepravilno shranjevanje pa lahko povzroči, da postane zdravilo nevarno tudi za življenje. Vse to drži. A kljub temu menim, da bi lahko in morali iz te uredbe izvzeti določena zdravila, ki pri shranjevanju niso posebej zahtevna. Verjamem, da osebje v teh ambulantah zdravila pozna in je dovolj strokovno usposobljeno, da lahko presoja, katero zdravilo je možno posredovati naprej in katero je potrebno uničiti.

V zvezi z navedenim dajem pobudo, da opravite razmislek o spremembah Uredbe o ravnanju z odpadnimi zdravili in iz nje izvzamete vsa tista zdravila, za katera velja, da njihovo shranjevanje ni zahtevno in posledično zaradi tega niso nevarna za zdravje in življenje ljudi ter tako omogočite, da se nadalje uporabijo v ambulantah za ljudi brez zavarovanja.

Druga pobuda se nanaša na čakalne sezname v zobozdravstvu. Ta zadeva je dvignila veliko prahu tako pri uporabnikih kot pri izvajalcih. Stvar je povezana s čakalnimi seznami v zobozdravstvu, za katere se je v praksi pokazalo, da jih je nemogoče voditi po zakonu, saj je učinek ravno obraten – namesto krajšanja se čakalne dobe podaljšujejo, s tem pa naraščajo tudi stroški za zdravljenje, saj se lahko v čakalnem obdobju stanje pacientov drastično poslabša.

Ker sem prepričana, da ste s problematiko seznanjeni, na vas naslavljam pobudo, da v Zakonu o pacientovih pravicah, ki je v normativnem programu dela vlade za leto 2016, odpremo 15. člen zakona in to anomalijo, ki se nanaša na nujno zobozdravstveno medicinsko pomoč in čakalne sezname za konservativne zobozdravstvene storitve (plombe, koreninska zdravljenja) iz določb zakona izvzamemo, podobno kot smo izvezli splošno medicino in pediatrijo. Na čakalnih seznamih se tako ne bi vodili pacienti po prvem pregledu in tisti za kontrolne preglede, temveč bi se na čakalni seznam uvrstili pacienti za prvi pregled, za začetek zdravljenja v specialističnih ambulantah in za protetiko.

Ker se je zakon v praksi izkazal za neracionalnega in neživljenjskega, ga je potrebno popraviti, saj ustvarja nove čakalne vrste in ne učinkuje v dobro ljudi. Zato upam, da bo moja pobuda deležna razumevanja in bo spodbudila k iskanju rešitev.

Spoštovana ministrica,

v koalicijski pogodbi smo se zavezali, da bomo iskali rešitve, ki bodo večale blagostanje vseh državljank in državljanov. Tudi naše predvolilne obljube so bile usmerjene na delovanje v dobro ljudi. Verjamem, da boste našli posluh tudi za ljudi, ki jih pesti problematika, navedena v tej pobudi, in poiskali rešitve za njihove težave.”

mag. Bojana Muršič
poslanka Socialnih demokratov

Poslanec Nemec s pobudo Vladi RS za rešitev zapletov glede kratkoročnega oddajanja lastnih nepremičnin turistom

/in , , /by

Besedilo poslanske pobude Matjaža Nemca v zvezi z zapleti glede kratkoročnega oddajanja lastnih nepremičnin turistom (npr. preko spletne platforme Airbnb), naslovljeno na Vlado Republike Slovenije.

POSLANSKA POBUDA VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE

Turistična dejavnost je tako na nacionalni kot tudi globalni ravni ena najhitrejše rastočih dejavnosti z ogromnim potencialom. Vrata novim priložnostim ji je tudi svetovni splet, priča smo vse več spletnim platformam, ki so posredno ali neposredno povezane s turizmom. Ena teh je tudi platforma Airbnb, ki omogoča globalno izmenjavo informacij o možnostih najema in oddaje lastnih nepremičnin turistom. Milijoni ljudi, navsezadnje tudi različna turistična področja in trgi so preko te in ostalih podobnih spletnih platform povezani v hitro, učinkovito, predvsem pa uporabnikom prijazno izmenjavo informacij o ponudbah turističnih kapacitet iz naslova kratkoročnega oddajanja in najemanja nepremičnin. Te dejavnosti, ki z veliko intenziteto širijo svoj krog delovanja pod streho delitvene ekonomije (sharing economy), postajajo pomemben segment podpore tudi turistične panoge, ki bi ji morali prav v Sloveniji kot deželi velikega turističnega potenciala dati vso potrebno podporo.

Pa je žal povsem drugače. Glede na vse večjo vključenost slovenskih oddajalcev lastnih nepremičnin, ki so po navadi počitniška stanovanja, pa vzporedno s tem vznika vse več nejasnosti oz. po slovenski zakonodaji prihaja pri tovrstnih storitvah do nerealnih predpisov, katerim lahko zadosti le peščica tistih, ki želijo kratkoročno oddajati svoje nepremičnine. Trenutna zakonodaja tovrstno sobodajalstvo umešča med dejavnosti pod okriljem Zakona o gostinstvu (ZGos), pri čemer  se uporabnike teh platform enači s tistimi, ki se z oddajanjem sob ukvarjajo profesionalno. Zahteve, da morajo zgradbe, v  katerih se želi kratkoročno oddati lastniška nepremičnina, imeti uporabno dovoljenje za oddajanje ter norma o pridobljenem vsaj 75 odstotnem soglasju etažnih solastnikov sta le dve izmed skorajda nepremagljivih ovir, s katerimi se soočajo ponudniki teh storitev.

V prid reševanja teh vsebin, ki namesto priložnosti žal pomenijo težave, je sicer Vlada RS konec lanskega leta ustanovila medresorsko skupino, ki naj bi pripravila spremembe v prid  zakonskim in administrativnim poenostavitvam. Žal pa rezultatov, glede na dinamiko dela te skupine, ni pričakovati prav hitro. Še več, zdi se, da je delo skupine obstalo, četudi smo pred pragom letne turistične sezone, ki iz naslova kratkoročnega oddajanja stanovanj nudi največ priložnosti.

Po pričevanjih zainteresiranih gre ob tem pohvaliti prizadevnost in proaktivnost Direktorata za turizem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je predlagal kar nekaj možnih rešitev v prid poenostavitve izvajanja te dejavnosti. Te pa so žal naletele na vse preveč že pregovorne togosti neekaterih uradnikov, ki se zdi, da namesto rešitev raje iščejo probleme.

Glede na mnoge žal negativne izkušnje, kam nas lahko tovrstna togost in počasnost pripeljeta oziroma kje lahko zaradi njiju obstanemo, bi bilo za pričakovati, da bi si Vlada RS prizadevala na ta vprašanja hitro najti odgovore,  ne pa – kot se zdi – zavlačevati oz. čakati. Do te točke, ko bomo zopet ugotavljali, da nas je povozil čas in da bodo pozitivne učinke t.i. “sharing economy” namesto nas pobrali drugi.

Zavedanje, da brez truda, vložka in v tem vprašanju predvsem pripravljenosti ne more biti pozitivnih rezultatov na Vlado Republike Slovenije naslavljam poslansko pobudo:
• Vlada RS naj se opredeli do že nakazanih možnosti reševanja tega vprašanja in naloži vsem pristojnim državnim sekretarjem, da nemudoma pripravijo načrt reševanja problematike za odpravo oteženih postopkov pri izvajanju dejavnosti kratkoročnega oddajanja lastnih stanovanjskih in počitniških kapacitet turistom.
• Istočasno pa naj Vlada RS pripravi morebitne potrebne zakonske spremembe in jih še pred poletno sezono predloži zakonodajnemu telesu.

Matjaž Nemec
poslanec Socialnih demokratov v Državnem zboru

Poslanec Nemec vlado poziva k zagotovitvi sredstev za program neformalnega izobraževanja za mlajše odrasle

/in , /by

Poslanec SD Matjaž Nemec je v pisni pobudi vlado opozoril na finančne težave, s katerimi se sooča javnoveljavni program neformalnega izobraževanja za mlajše odrasle – PUM. Vlado poziva, naj zagotovi pogoje za izplačilo sredstev za izvajanje programa in prouči možnosti za ureditev njegovega stabilnejšega financiranja. PUM je program namenjen pomoči posameznikom, ki so zaradi različnih razlogov predčasno prekinili izobraževalni proces in se ponaša s priznanjem odbora regij kot najboljši med programi socialne politike v Evropi. A poslanec Nemec opozarja, da se program že vse od leta 2007, ko je bilo njegovo financiranje preneseno na postavko evropskih sredstev, sooča z nestabilno finančno konstrukcijo in občasnimi prekinitvami financiranja. Posebej kritično naj bi bilo letos.

Pisna poslanska pobuda Matjaža Nemca, ki jo je v zvezi z zagotavljanjem sredstev za PUM naslovil na Vlado Republike Slovenije:

Republika Slovenija je z leti oblikovala sistem pomoči posameznikom, ki so zaradi različnih razlogov predčasno prekinili izobraževalni proces. Eden izmed najuspešnejših med njimi je javnoveljavni program neformalnega izobraževanja za mlajše odrasle – PUM. Ta je od vzpostavitve od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes izgradil javno in mednarodno podobo, kot jo v boju zoper socialno izključenost uživa le malokateri projekt. Ne nazadnje, je njegova vrednost prepoznana v evropskem prostoru kot primer dobre prakse, med drugim pa se PUM ponaša tudi s priznanjem Odbora regij kot najboljši v Evropi med programi socialne politike.

Ne glede na uspešnost programa se njegovi izvajalci od leta 2007, ko se je financiranje preneslo na postavko evropskih sredstev, soočajo z nestabilno finančno konstrukcijo, z občasnimi cikličnimi prekinitvami financiranja na vsakih nekaj let. A kot opozarjajo, tako hudo, kot je letos, do sedaj še ni bilo. Navkljub obljubam o skorajšnji sprostitvi evropskih sredstev, ki se izrekajo iz meseca v mesec vse od septembra lani, se te še do danes niso uresničile. Posledice odlašanja postajajo vse težje popravljive, tako za uporabnike kot tudi za izvajalce. Navkljub zakonskim obveznostim slednji ne morejo izpolnjevati obveznosti do zaposlenih, do najemodajalcev, do mentorjev, …

A najhuje je, da navkljub entuziazmu sodelavk in sodelavcev v PUM-ih ni mogoče izpolnjevati obveznosti do tistih, ki jim je program namenjen – uporabnic in uporabnikov. Kot nas opozarjajo iz zainteresirane javnosti, je stanje po Sloveniji alarmantno. Številni, posebej za to delo usposobljeni mentorji z licencami, so na zavodu za zaposlovanje, nekateri že v drugih službah, PUM-i večinoma zaprti in ena najbolj ranljivih skupin mladih – izključena.

Spoštovani.

»Pumovke« in »pumovci«, udeleženci programa, so posamezniki, ki se navkljub nepredstavljivim osebnim zgodbam, prepletenim z nasiljem v družini, alkoholizmom, zlorabo drog, spolnim nasiljem, motnjami hranjenja, udeležujejo programa z namenom razvoja lastnih potencialov. Zato je takojšnja javnofinančna podpora projektu, namenjena pomoči posameznikom, ki jim grozi spirala socialne izključenosti, nujna.

V zvezi  z navedenim zato na Vlado Republike Slovenije naslavljam pisno poslansko pobudo:

– Vlada Republike Slovenije naj nemudoma zagotovi pogoje za izplačilo sredstev za izvajanje programa PUM – projektno učenje za mlajše odrasle ter s tem zagotovi njegovo nadaljnje delovanje.

– Vlada Republike Slovenije naj prouči možnosti za ureditev stabilnejšega financiranja programa PUM – projektno učenje za mlajše odrasle, ki bo preprečilo nadaljnje ciklične prekinitve financiranja ter posledično prekinitve v izvajanju programa.

S spoštovanjem,

Matjaž Nemec

poslanec SD

Poslanska pobuda Matjaža Nemca ministrici za zdravje v zvezi z zapleti glede pobude za ustanovitev pro bono zdravstvene ambulante na Goriškem

/in , , /by

Poslanska pobuda Matjaža Nemca v zvezi z zapleti glede pobude za ustanovitev pro bono zdravstvene ambulante na Goriškem, naslovljeno na ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc.

Spoštovana ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc,

V Ustavi Republike Slovenije je zapisano:

»Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva«.

Eden najpomembnejših kazalcev zrelosti družbe je dostop do zdravstvene oskrbe oziroma koliko smo sposobni to oskrbo zagotoviti prav najranljivejšim skupinam prebivalcev, ki jim položaj onemogoča vključevanje v shemo zdravstvenega varstva. Dopolnilnemu zdravstvenemu zavarovanju lahko v našem sistemu brez pomislekov nadenemo oznako obveznega prispevka, kajti brez tega so stroški zdravstvene oskrbe tako veliki, da bi jih na daljši rok iz svojega žepa lahko krila le peščica ljudi.

Vsak  sistem pa ima kljub varovalkam pomanjkljivosti, tudi zdravstveni ni izjema. Tako ima del državljanov, zaradi svojega položaja ali okoliščin in posledično nezmožnosti plačevanja dopolnilnega zavarovanja, otežen dostop do zdravstvenih storitev. Kmalu po nastanku naše države so vzniknile ideje o pro bono ambulantah, mestu, kjer bi se tem ljudem omogočila brezplačna zdravstvena oskrba. Prva pro bono zdravstvena ambulanta je bila v naši državi pod okriljem dr. Dopliharja ustanovljena v Ljubljani, potrebo po brezplačnih zdravstvenih storitvah pa so prepoznavali in udejanjili  tudi v ostalih regijskih središčih Slovenije.

Požrtvovalnosti mnogih posameznikov se gre zahvaliti, da so te ambulante uspešno blažile zdravstvene stiske ljudi, mnogo let – vse do spremembe zakona – tudi otrok, katerih starši niso imeli urejenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pomisleki, da so že obstoječe ambulante zadosten korektor, namenjen maloštevilnemu delu prebivalstva, je razblinila težka finančna in gospodarska kriza. Vse več ljudi, še posebej tistih, ki delajo v negotovih oblikah dela, je kriza potisnila na eksistencialni rob, s tem pa so bili odrezani od osnovnega zdravstvenega varstva, ko mnogo teh ljudi ni zmožno plačevati niti prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje.  Ocenjuje se, da je brez dopolnilnega ali osnovnega zdravstvenega zavarovanja na Goriškem okoli 650 ljudi, ker pa gre za podatek iz leta 2014 je število verjetno še precej večje. Ob teh podatkih bi pričakovali takojšne ukrepanje države! Pa imamo žal spet »priložnost« videti, da vsi drugi ukrepajo prej, država pa v svoji pasivnosti in neodzivnosti postane največji problem pri reševanju hudih stisk ljudi.

Glede na alarmatnost stanja je organizacija Hiša dobrot prevzela pobudo za ustanovitev pro bono ambulante na Goriškem. Z lastno iniciativo je organizirala človeške in materialne resurse, potrebne za delo tovrstne ambulante, vse do faze, ko bi ambulanta že lahko pričela z delom, zataknilo pa se je ravno pri državi. Slednja tej iniciativi še ni prižgala zelene luči, kljub temu, da so pobudniki že julija lansko leto na ministrstvo za zdravje naslovili prošnjo za pridobitev statusa humanitarne organizacije, ki bi jim omogočil odprtje pro bono zdravstvene ambulante. Po informacijah naj bi sicer ministrstvo konec meseca ugotavljalo kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za delo, z drugimi besedami siva lisa zakonodaje na tem področju pušča ustanovitev teh ambulant v improvizaciji javnih zdravstvenih zavodov, druge iniciative pa padejo v nemilost birokratskih mlinov. Bolni ljudje brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pa dobesedno čakajo pred vrati že opremljenih prostorov, kar je milo rečeno sramota, ki terja takojšnje ukrepanje. Vsak dan, ko je bolnim ljudem namesto zdravstvene oskrbe moč »ponuditi« le odgovor, da se čaka na ministrstvo za zdravje, pa zanje pomeni večje zdravstveno tveganje.

Vse besede in izgovori pristojnih, zakaj prošnjam Hiše dobrot za pridobitev statusa humanitarne organizacije, ki bi omogočila delo pro bono ambulante ob veh dokazilih in izpolnjevanju kriterijev za pridobitev statusa humanitarnih organizacij, je napačna logika, ko se pred zdravje ljudi postavlja nemoč operativnega in hitrega ukrepanja akutnih težav s strani države.  To zgrešeno logiko je lažje pogoltniti, ko gre za (ne)dejanja, katerih manko ali opustitev se meri v škodi stvari. Ko pa gre za bolne ljudi, katerih zdravje je prepuščeno v (ne)milost države, ki tako ali tako ni opravila svoje naloge, ko je ljudem zaradi finančnega položaja posredno odtegnila zdravstveno oskrbo, razumevanja ne more biti več pod nikakršnimi pogoji.

Zadnji čas je, da država prevzame odgovornost in uredi področno zakonodajo tako, da bo služila ljudem in spodbujala tovrstne iniciative, ne pa se še naprej zanašala na požrtvovalnost, iznajdljivost in dobrodelnost drugih.

Spoštovana ministrica za zdravje, na vas se obračam s poslansko pobudo, da temu kaotičnemu stanju pri urejanju tega področja naredite konec.

Zato vas pozivam, da na ministrstvu nemudoma:

– pristopite k odpravi vseh zakonskih primanjkljajev in birokratskih ovir, ki onemogočajo realizacijo že izdelanih pobud za ustanovitev pro bono zdravstvenih ambulant,

– celostno uredite zakonodajo na področju organizacije ter dela  pro bono ambulant tako, da bo država prepoznavala potrebo po tovrstnih storitvah in bila prvi pobudnik za ustanovitev teh ambulant, v primeru zunanjih iniciativ pa nosila vlogo podpornika, ki bo ob izpolnjenih zakonskih kriterijih te pobude spodbujal in podpiral.

Matjaž Nemec

poslanec SD

Poslanec Nemec s pobudo ministrici Majcen glede sanacije Gradišča nad Prvačino po plazovih

/in , /by

Poslanska pobuda Matjaža Nemca v zvezi s sanacijo Gradišča nad Prvačino po plazovih, naslovljeno na ministrico za okolje in prostor v Vladi Republike Slovenije Ireno Majcen.

“Spoštovana ministrica za okolje in prostor Irena Majcen,

prebivalke in prebivalci Gradišča nad Prvačino so v prizadevanju za celovito sanacijo terena, potrebno po plazenju, že leta talci neučinkovite in neodzivne politike, tako na občinski kot državni ravni.

Od prvega večjega plazu leta 2001 je država potrebovala kar osem let, da se je pričelo s sanacijo zahodne strani vasi, ki je bila v tem plazenju najbolj prizadeta. Dela pa so se kaj kmalu končala, ko je šlo podjetje Primorje v stečaj. Izdelana je bila pilotna stena v dolžini 250 metrov ter gradnja ene nadomestne hiše, kar pa je veliko premalo za celostno sanacijo terena. Slednji prav zadnja leta vse bolj plazi, kar med prebivalkami in prebivalci ustvarja nemalo zaskrbljenosti in strahu, navsezadnje pa neti vse več nezadovoljstva nad državo in lokalnimi skupnostmi.  

Kljub temu, da so bila sanacijska dela jasno določena v sklepu države, so vse do danes, torej več kot petnajst let po prvem večjem plazenju, ta dela ostala le mrtva črka na papirju, opozorila krajanov pa ostajajo zgolj donkihotovski boj z državnimi mlini.

Neodzivnost države ter lokalne skupnosti pa je voda na mlin vse večjemu riziku za ponovno plazenje v Gradišču, ki sedaj ogroža prebivalke in prebivalce ter njihovo premoženje na vzhodnem delu vasi. Zaskrbljujoče je, da do plazov ni prišlo zgolj zaradi enkratnih izrednih vremenskih razmer, temveč so ti posledica neurejene kanalizacije ter neustreznega pretoka meteornih voda skozi vas. Torej bojazen plazenja ostaja ves čas – merilci razpok kažejo intenzivno premikanje tal na območju vseh ogroženih predelov vasi.  

Kljub sanaciji najbolj kritičnih kanalizacijskih cevi na območju štirih ogroženih hiš, pa to ni dovolj, saj številna strokovna mnenja pričajo o nujnosti celovite sanacije, ta pa še vedno ostaja v zraku. Še več, vse bolj se zdi, da smo priča zgodbi več, ko so življenja ljudi ter njihovo premoženje le nemočni talci neodzivne države, namesto, da bi bili njena prva skrb. Po večletni agoniji se tako prebivalke in prebivalci Gradišča upravičeno sprašujejo koliko življenj in domov mora biti še ogroženih, da se dokončno pridobi pozornost države in lokalne skupnosti ter se v celoti sanira območje Gradišča.

Zato na vas, ministrica za okolje in prostor Irena Majcen naslavljam poslansko pobudo:

ministrstvo za okolje in prostor naj v sodelovanju z lokalno skupnostjo pripravi celovit načrt, pospremljen z vsemi potrebnimi dokumenti ter časovnimi roki za celovito sanacijo Gradišča nad Prvačino, ter nas seznani o dosedanjih ukrepih in načrtih ministrstva v zvezi s to sanacijo.”

Matjaž Nemec
poslanec Socialnih demokratov

Poslanska pobuda Bojane Muršič ministrici za zdravje v zvezi s kadrovskimi potrebami v razvojnih ambulantah

/in , /by

Spoštovana ministrica za zdravje Milojka Kolar!

Starši otrok s posebnimi potrebami so me seznanili s stanjem na področju obravnave otrok s posebnimi potrebami v razvojnih ambulantah. Prepričana sem, da se obe strinjava, da so otroci naše največjo bogastvo in kot taki tudi najbolj ranljivi, zato je naša dolžnost – odgovorne, solidarne in napredne družbe – da zanje poskrbimo, v skladu z njihovimi potrebami. Starši, zaskrbljeni zaradi usode svojih otrok, nemočni in obupani, na odgovorne naslavljajo apel, za čimprejšnjo rešitev situacije, da se preprečijo nepopravljive posledice v razvoju teh malčkov.

Zavedam se, da je zdravstveni resor že dalj časa na udaru konstantnega krčenja sredstev, k lepši sliki pa ne pripomore niti zloglasni -1% pri zaposlovanju, a varčevanje in krčenje pravic ne more in ne sme iti na račun otrok, ki potrebujejo posebno obravnavo. Pomanjkanje kadra je resna težava našega zdravstvenega sistema, čeprav moramo biti korektni in jasno poudariti, da si osebje za svoj nesebični trud in profesionalni odnos, kljub nezavidljivi situaciji zasluži vso priznanje in pohvale. A kljub vsemu, pomanjkanje osebja tam kjer le z kritično maso dosegamo rezultate, kjer pri obravnavi dobesedno štejejo minute in ure in tam kjer si odlašanja enostavno ne moremo privoščiti, ker le-to gre na račun kvalitete življenja otrok, je nedopustno.

Starši so bili izjemno zadovoljni z delom, ki so ga odlično – predvsem pa visoko strokovno opravljali v Razvojni ambulanti Kranj, a težava so nastopile zaradi premalega števila nevrofizioterapevtov, pa tudi ostalega kadra v Razvojni ambulanti Kranj. Ob dejstvu, da je otrok s posebnimi potrebami vedno več, kadrovski načrti temu ne sledijo in se temu sprotno ne prilagajajo, kar ima za posledico nižjo kakovost obravnave – predvsem zaradi  naročanja na daljša časovna obdobja. Na podlagi zapisanega verjetno ni treba posebej izpostavljati  v kakšni stiski so starši teh otrok in da je težka situacija, v kateri so, nezavidljiva.

Kot že rečeno, pravočasna obravnava je tista, ki zagotavlja dolgoročni uspeh, v nasprotnem primer nastaja nepopravljiva škoda na zdravstvenem stanju teh otrok. Težave so pri dojenčkih, kjer je vprašanje ali bodo shodili in nimajo dovolj obravnav, ki pa nesporno in edine omogočajo dosego tega cilja. Malce starejši otroci – 6 do 10 let, ki bi morali imeti obravnavo najmanj ali pa vsaj 1-krat tedensko (idealno bi bilo 2-3-krat tedensko) jo imajo na 14 dni ali daljše časovno obdobje. Nekateri dojenčki, otroci, ki prihajajo na novo, na vrsto za obravnavo čakajo zelo dolgo. Bližamo se številki 1 obravnava v trajanju 45 min na 14 dni. To pa je nedopustno in terja od nas iskanje rešitev.

Zgodnja obravnava je ključna za zagotavljanje možnosti za uspeh. Odsotnost zgodnje obravnave ali nezadostna frekventnost se kasneje odraža v nepopravljivih posledicah za otroke – dojenček, ki bi shodil ne shodi oz. shodi bistveno kasneje ali pa ima večje težave pri hoji, s hrbtenico, okončinami, kot bi jih imel, če bi bila dovolj zgodnja obravnava otroka. Statistika kaže, da en nevrofizoterapevt obdela cca. 45 otrok v enem tednu. Od tega jih cca 1/3 zagotovo reši vozička. V primeru redkih nevrofizioterapij se zdravstveno stanje otroka poslabšuje, kar v naslednji korakih dodatno obremenjuje državni proračun, saj je potrebno zagotavljati drage medicinske pripomočke in operacije. Glede na navedeno je torej bistveno ceneje, da se zaposli več nevrofizioterapevtov, kot pa da se posledično v parih letih opravlja množične drage operacije in predpisuje vozičke ter druge drage medicinske pripomočke. Vse našteto prav tako bistveno vpliva na kvaliteto življenja cele družine in tudi širše, prispeva k visokim finančnim obremenitvam družinskih proračunov in na ta način potiska ljudi na socialni rob. Zaradi težav v zdravstvu ne morejo in ne smejo biti oškodovani otroci s posebnimi potrebami.

Spoštovana ministrica, s to pobudo želim prispevati k večjemu zavedanju o stanju otrok s posebnimi potrebami in izpostaviti težave s katerimi se soočajo njihovi starši na terenu ter vzpodbuditi razpravo za iskanje rešitev za nastale težave. Rešitev se praktično ponuja sama od sebe – zaposliti zadostno število potrebnega kadra v javni zdravstveni mreži, financirane iz javnih sredstev, ker samo tako lahko zagotovimo enako obravnavo vseh otrok s posebnimi potrebami. Zagotavljanje zgodnjih obravnav za vse, ki to potrebujejo je osnovna naloga javnega zdravstva, kjer moramo pomoči potrebnim zagotoviti primerno obravnavo brez odlašanja in brez izgovorov.

Menim, da bi bilo potrebno v posamičnih razvojnih ambulantah ponovno pregledati razmerja med številom otrok v obravnavi in številom zaposlenih nevrofiziterapevtov, oceniti koliko obravnav na teden lahko opravi en nevrofizioterapevt, ponovno oceniti pomen zgodnje obravnave, oceniti potrebno frekvenco obravnav za normalen razvoj ob hkratnem celostnem prikazu posledic zaradi odsotnosti ali nezadostnosti le-teh ter dejansko izvajanje prilagoditi glede na izkazane potrebe. Na podlagi povedanega predlagam, da se naredi analiza v razvojnih ambulantah, ki bo pokazala dejansko stanje in bo predvidevala rešitve za odpravo slabosti sistema, kjer se to izkaže.

S spoštovanjem,

mag. Bojana Muršič
poslanka Socialnih demokratov in podpredsednica Državnega zbora Republike Slovenije

Link to: Pristopna izjava
Link to: Doniraj
Link to: Prijava na novice
Follow a manual added link
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Prijavi se na novice!