Resnica stokrat ponovljene laži

Nemški vojaki so v drugi svetovni vojni v Severni Afriki trpeli izjemno hudo vročino. Na svojih pregretih tankih so si celo cvrli jajca. Verjetno vsi med nami poznamo to zgodbo, ki jo je, skupaj s posnetki v Nemčijo poslal feldmaršal Rommel. Vzdevka Puščavski lisjak najbrž ni dobil zgolj zaradi svoje vojaške, temveč tudi propagandne spretnosti. “Pozabil” je namreč omeniti in pokazati, da so tankovsko pločevino v ta namen segrevali s plinskim brenerjem. In četudi bi se pločevina sama tako segrela, kje naj bi vojaki sploh dobili jajca in predvsem maščobo.

Danes bi ta primer stokrat ponovljene laži, ki je postala resnica, verjetno označili kot enega bolj zabavnih. Ker smo ob veselih, nasmejanih vojakih, ki jedo jajca s pločevine, skorajda pripravljeni pozabiti, da gre za manipulacijo. Pa ne bi smeli. V resnici je bila že tedaj večina propagande zastavljena z veliko bolj surovimi nameni in metodami, ki niso niti najmanj zabavne.

Sodobna politična propaganda, ki se napaja iz Goebbelsa in v katero spadajo izmišljene zgodbe, ponavljajoče se in iz konteksta iztrgane informacije, fotomontaže, izmišljeni citati, psovanje, osebne diskreditacije, vulgarne izjave … pa je zaradi tehnološke revolucije dosegla neslutene razsežnosti.

Nevarno je to, da v množici medijev, “medijev” in tehnoloških orodij ljudje čedalje manj preverjajo vire, avtorje, pogosto se ne ukvarjajo s smiselnostjo in logiko tega, kar slišijo ali preberejo. Zato hitro spregledajo, da so med pisci mnogi skriti v anonimnosti, troli iz kleti, prodane ali nestrpne duše. Letijo na krilih svojih misli, ki jih izmenjujejo na Twitterju, odprtih in zaprtih Facebook skupinah, v komentarjih pod “novicami”, ki jih sami pomagajo ustvarjati. Podžgani z mislijo o svoji pomembnosti.

Niso nevarni, ker obstajajo, saj smo si ljudje od vedno različni. Nevarno pa je, da se nekateri od njih odkrito predstavljajo kot skrajni desničarji, homofobi, rasisti! Da pozivajo k umorom, streljanju, linču, lomljenju udov, likvidaciji in genocidu. Da ponujajo svoje rabeljske in snajperske usluge. Da oblikujejo javne skupine, v katere se združujejo prav s takimi nameni. Nevarno je, da je v Sloveniji ob tem in njihovih zapisih, ki so dovoljeni v imenu svobode govora, zavladala toleranca, ki je že davno presegla meje, ki bi jih razvita družba še smela dopuščati. Neverjetno je tudi, da so v medijih, predvsem v tistih, ki so od vladajoče stranke, dopuščeni popolnoma vsi komentarji.

Nedopustno in nevarno je, da predrzen, aroganten in ponižujoč način komunikacije uporabljajo tudi predsednik vlade ter nekateri vidi člani njegove stranke. Da je njihov veliki podpornik psihoanalitik odkrit šovinist. Nevarno je, da je vse to dopuščeno zato, ker sme vsakdo povedati vse, kar misli, in to na kakršenkoli način.

Odkar sem prevzela vodenje Socialnih demokratov, so se napadi name še okrepili. Že leta opozarjam, da je toleranca do sovražnih, napadalnih in grozilnih sporočil velika težava naše družbe ter da se s tem veliko premalo ukvarjamo. Večkrat in na različne načine sem že pozvala k celoviti javni razpravi, poudarku v izobraževalnem procesu, spremembi zakonodaje, k odgovornosti medijev in spletnih platform pri objavi komentarjev, k preprečevanju anonimnosti komentatorjev.

Običajno sem ob tem deležna novega vala diskreditacij in laži, češ, za kazen, ker je užaljena. A naj zelo jasno še enkrat pojasnim: ne gre za mojo osebno prizadetost ali prizadetost kot političarke, temveč za opozorilo na hud moralni zdrs družbe, ki ne more prinesti nič dobrega za prihodnost za nikogar od nas.

Razumem, da sem javna osebnost. Da delujem v politiki in da moram biti zato pripravljena na nizke udarce. A sem najprej človek in najprej ženska.

Poniževanja in nasilja so v Sloveniji deležne mnoge ženske. Nekatere na spletnih forumih, a mnoge tudi v poklicnem življenju, ob vsakodnevnih opravkih in še najhuje – doma.

Skrbi me, da se je naš prostor tako napolnil z izlivanjem sovraštva, žaljivimi zapisi z nebrzdano domišljijo in lažmi.

Dostojna komunikacija je predpogoj, da si sploh lahko povemo, kdo smo, kaj želimo in kaj nas povezuje. Zato bom ne glede na grde besede in laži, ki jih bom verjetno še deležna sama, ali moji bližnji, ter ne glede na grožnje in slabe želje vztrajala pri dejstvu, da so v demokratični družbi vse oblike diskriminacije, homofobije, rasizma, sovraštva in nasilja nedopustne, in bom nanje vedno opozarjala.

Ker je to moja dolžnost, moja odgovornost in nenazadnje moj poklic.

Podtikanja in plačevanje slabo pismenih avtorjev, ki iz nepreverjenih informacij krpajo in reciklirajo nenehno iste brezmiselne novice, pa jemljem kot znak slabega okusa ter velik strah pred konkurenco. Razumem, da morajo možički v propagandnem stroju marsikaj skriti, da bi lahko na umetno segreti pločevini ocvrli – neužitno jajce.