Vlada Janeza Janše je namreč po desetih mesecih skrivanja končno le sprejela Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (NNOO), a v višini nekaj čez 2,4 milijarde evrov, torej manj kot polovico s strani EU razpoložljivih 5,2 milijarde evrov nepovratnih in povratnih sredstev.
Slovenija naj bi v NNOO opredelila razvojna področja s pripadajočimi reformami in naložbami, ki bodo prispevale k blaženju negativnih gospodarskih in socialnih učinkov epidemije ter pripravile državo na izzive, ki jih predstavljata zeleni in digitalni prehod. Kakšne so te reforme in naložbe, nihče v Sloveniji še ne ve, ker dokument ni javno dostopen. Jutri naj bi ga vlada poslala Evropski komisiji, a do takrat ga verjetno ne bo mogoče vsebinsko obravnavati, čeprav gre za tako pomemben akt, da bi zahteval resno javno razpravo in obravnavo dokumenta v skladu z zakonom, ki ureja sodelovanje vlade in parlamentah v zadevah EU. V vsakem primeru pošilja Slovenija v Bruselj izjemno pomemben dokument brez tega, da bi se v slovenski javnosti resno pogovorili o tem, kako bo prispeval k blaženju negativnih učinkov in prispeval k zelenemu in digitalnemu prehodu.
Vlada je v NNOO bolj konsistentno opredelila razvojna področja in komponente. Očitno je pri tem sledila alternativnemu NNOO, ki ga je opozicija predložila za razpravo na izredni seji Državnega zbora. V njem smo predlagali štiri stebre: zdravje, solidarnost, zeleno-digitalno in razvoj, čeprav vlada ni sledila drugemu zgledu opozicije, kako iz približno 1,6 milijarde evrov nepovratnih sredstev ustvariti 15 milijardni razvojni vzvod. Vlada sedaj predlaga nekoliko drugačni vrstni red štirih stebrov in v njih praktično kopira ključne komponente.
Glede na sporočilo za javnost vladni NNOO sedaj predvideva koriščenje 1,8 milijarde evrov razpoložljivih nepovratnih sredstev in samo 666 milijonov evrov posojil namesto razpoložljivih 3,6 milijarde evrov. Sicer vlada pravi, da bo obseg koriščenja povratnih sredstev mogoče povečati, v kolikor bodo za to izkazane potrebe in v kolikor bodo pogoji ustrezni, vendar je milo rečeno neresno, da vlada v desetih mesecih načrtovanja ni uspela pripraviti za celotnih 5,2 milijarde nepovratnih in povratnih sredstev. Tako pač je: če delaš v zaprtih prostorih, brez vključevanja gospodarstva, univerz, socialnih partnerjev, lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij, dobiš na koncu slab izdelek brez konkretnih idej in projektov, kako načrtovati in izpeljati zeleni in digitalni prehod z modernizacijo slovenskega razvojnega modela.
Slovenija s to vlado očitno ne namerava izkoristiti 3 milijard evrov povratnih sredstev. Po moji oceni je dejanski razlog za to neuspeh, da z Evropsko komisijo ni uspela oblikovati pravega formalnega okvira za programiranje, izvajanje in financiranje projektov med Slovenijo in njenimi institucijami (razvojna banka in poslovne banke) in Evropsko komisijo in evropskimi finančnimi institucijami (Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj). Ker je vlada še konec decembra lani načrtovala polno črpanje povratnih sredstev, se je moralo neverjetno zalomiti med Ljubljano in Brusljem. Ali je to posledica siceršnjih vse bolj napetih odnosov, bodo morali povedati drugi, a kot sam poznam delovanje mednarodnih finančnih institucij in Evropske komisije, Slovenija žal ne velja za najbolj verodostojnega partnerja.
Vlada kot izgovor za nevključevanje povratnih sredstev navaja, da se lahko Slovenija sedaj glede na odlično bonitetno oceni zadolžuje po negativni obrestni meri. Toda to za poznavalce ni argument, ker so evropska sredstva namenjena projektom daljše ročnosti. Predvsem pa bi moralo iti za projekte, kjer bi Slovenija kombinirala financiranje projektov s povratnimi denarnimi tokovi skupaj s slovensko razvojno banko, EIB, EBRD in domačimi poslovnimi bankami. Če vlada še pred nekaj meseci načrtuje za 5,2 milijarde evrov projektov, sedaj pa manj kot polovico te vsote, je razlog za to le njena nesposobnost. Žal pa se ta nesposobnost slej ko prej izrazi tudi v bonitetni oceni države.
Tudi to, da lahko države članice to storijo do avgusta 2023, je slaba tolažba, ker vlada zamuja s časovnico, saj se naj bi sredstva NNOO do leta 2023 morala že v veliki meri črpati. Da je to neskladno z visokim obsegom porabe EU sredstev v javnofinančnih okvirih, tudi v vladnem programu stabilnosti, je poseben problem.
V skladu z Uredbo o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost morajo države članice v svojih NNOO zagotoviti, da za doseganje zelenih ciljev namenijo najmanj 37 odstotkov razpoložljivih sredstev in za doseganje digitalnih ciljev vsaj 20 odstotkov načrtovanih sredstev. Slovenski NNOO predvideva 43,45 odstotka zelenim ciljem in 20,05 odstotka doseganju digitalnih ciljev, a če bi računali na vsa razpoložljiva sredstvam, je dejanski izplen klavrn: za zeleni preboj le 20,6 odstotkov in za digitalni preboj 9,7 odstotka. Ali drugače: namesto 2 milijard evrov za zelene projekte vlada predvideva le eno milijardo, namesto milijarde za digitalne cilje pa le ca. 500 milijonov evrov.
Vlada nadalje pravi, da so v NNOO predvideni ukrepi in projekti, ki so izvedljivi do konca leta 2026, ko se program zaključi. Glede na omejenost sredstev bodo ostale naložbe, ukrepi in projekti, ki jih ni bilo mogoče umestiti v NNOO, financirani iz drugih skladov, v okviru ostalih shem financiranja in iz državnega proračuna. V teh stavkah se skriva bistvo problema. Vlada ni uspela v desetih mesecih predvideti ukrepov in projektov, ki bi jih počrpala v celotnem obsegu. Prav tako je jasno, da vlada nekaterih ukrepov in projektov očitno ne namerava izkoristiti preko NNOO, ker verjetno verjame, da pri kohezijskih sredstvih ali pri financiranju iz državnega proračuna ne bo tako striktnega nadzora.
Je to zato, da se izognejo strogim evropskim kontrolam, kjer bi se morala javna naročila izvajati preko mednarodnih razpisov? To je vprašanje za načrtovalce. Sam se ne morem izogniti vtisu, da aktualna vlada ne zmore načrtovati celovito in niti ne vsebinsko, ker še vedno ni na voljo celovitega načrta. Celovitost načrtovanja pa nujno potrebujemo, ker smo soočeni z velikimi spremembami. Če hočemo okrevati in biti odporni na nove šoke, so nujne resne prilagoditve in naložbe, da bo slovensko gospodarstvo in družba sposobno izkoristiti številne priložnosti in obvladati še bolj številna tveganja. Zato bi bilo smiselno, da slovenski NNOO upošteva predloge opozicije, torej načrtovanje vseh razpoložljivih sredstev v višini preko 5,2 milijarde evrov, ob tem pa še zajeti v načrt druge možne vire, da dobimo resen, robusten in uresničljiv načrt za razvojno desetletje. To so tudi kohezijska sredstva v predvideni višini 2,9 milijarde evrov, prilagoditve državnega proračuna, lahko tudi v obliki davčnih spodbud ali potrebnih lastnih sredstev v podporo prednostnim projektom, razpoložljiva lastna sredstva investitorjev, še posebej za projekte s povratnim denarnim tokom (po naši oceni nujno potrebno v višini preko 6 milijard evrov), kjer je očitno, da Vlada ni identificirala konkretnih projektov niti njihovih nosilcev, in maksimalni obseg sredstev domače slovenske razvojne banke, domačih komercialnih bank in tujih mednarodnih finančnih institucij, tujih komercialnih bank in finančnih vlagateljev, in nenazadnje spodbud za vlaganja domačih pokojninskih skladov, kot to na primer načrtuje vrst drugih držav.
Glede na sporočilo za javnost je vlada pooblastila Službo vlade za razvoj in kohezijo, da v postopkih usklajevanja do formalne potrditve NNOO s strani Sveta EU (na podlagi predloga Evropske komisije), dopolni načrt skladno s pripombami Evropske komisije ter dokument administrativno in tehnično dokončno uskladi. Ne dvomim, da Evropska komisija ne bi dala dodatnih pripomb, vendar pa dvomim, da bo Evropska komisija odigrala nujno napredno programsko vlogo. Te aktualna vlada ni uspela uresničiti. Zato si vlada v celoti zasluži rdeči karton.
Med ministri pa je rdeči karton že dobil Zvonko Černač, ker je vlada tudi odločila, da bo nacionalni koordinator za izvajanje NNOO nov organ v sestavi Ministrstva za finance, ki bo formalno vzpostavljen 1. junija 2021, naloge pa bo začel opravljati najkasneje do 1. avgusta 2021. Ali bo ministru za finance uspelo v polni meri vzpostaviti operativno telo v smislu Agencije za razvoj, kot smo jo predlagali Socialni demokrati, pa bomo še videli.
Predsednik vlade se je julija lani hvalil s pridobljeni 5,2 milijarde evrov. Po desetih mesecih načrtovanja v zaprtih sobah, brez vključevanja razvojnih deležnikov, je vlada sprejela NNOO z manj kot polovico razložljivih sredstev.
Golo dejstvo, da vlada ni uspela pripraviti programa v celotnem obsegu razpoložljivih sredstev, razgalja njeno nesposobnost. Državni zbor bi moral ko minimum zahtevati izredno sejo in podrobno obravnavati dokument, preden se z njim osmešimo v Bruslju. Na tej seji bi morali zahtevati od vlade dopolnitev programa, da Slovenija izkoristi vsa razpoložljiva razvojna sredstva. Na to točko bi moral predsednik vlade vezati zaupnico, saj je očitno, da vlada svojega temeljnega dela – pripravljanja razvojnih načrtov – ne opravlja ne v skladu z lastnimi napovedmi in še manj v skladu s pričakovanji. Tudi zato je čas, da se poslovi.
Pomemben je prav vsak podpis in izražena volja državljank in državljanov 
