V preteklem tednu je kot strela iz jasnega udarila novica o spornih aneksih iz Urada vlade RS za komuniciranje (UKOM), v glasni želji, da sedaj država potrebuje sredstva za blaženje posledic korona krize in boja zoper njo. Toda v ozadju se bije ideološki boj glede jasne in odločne politike vladajoče stranke o financiranju »zgrešenih« projektov intergacije in migrantov. A ne bi smeli biti začudeni nad tovrstnim posegom. Že pred tedni sta sam predsednik vlade in prvi korona govorec napovedala, da se bodo sredstva Evropskega socialnega sklada usmerjala v razvoj cepiva in zdravil za preprečevanje Covid-19. Na prvo žogo vse lepo in prav. Toda temu le ni tako. Mnoge programe in projekte smo v zadnjem desetletju in pol pripeli na evropska sredstva. Ni majhen delež ljudi, ki od teh sredstven tudi živi, ter se s tovrstnim financiranjem vzpodbuja različne programe za to, da se Slovenija približuje najbolj razvitim.

Ne bo me začudilo, da bo vlada v priodnjih tednih ali mesecih poskusila klestiti mnoge proračunske postavke, ki do sedaj direktno ali posredno sofinancirajo delovanje mnogih organizacij, ki prispevajo k napredni, solidarni in uspešni Sloveniji. Nepremišljeni posegi bodo na dolgi rok naredili zgolj škodo družbi, ta se bo še posebej po tej korona krizi veliko težje pobrala. Slovenski prostor je, ali si to želimo ali ne, vezan na nemškega. Dokler se vse dejavnosti ne bodo sprositle pri naših severnih sosedih in dokler nemški motor ne bo tekel na dobrih starih predkorona obratih, se moramo bati kako bo z nami. Posledice virusa bodo pustile večje in hujše rane v segmentih družbe, gospodarstva, sociale kot pa morda v samem zdravstvu. Kajti slednjemu je ves ta »lock down« popolnoma posvečen.

Naša velika sreča je, da smo butična država, da smo ob velikih izzivih venomer obstali. Pol drugo tisočletje vztrajamo pod temi gorami. Ne ujme, ne vojne vihre nas niso pregnale. Izgubili smo kamen na katerem smo ustoličevali svoje vladarje, jezika, pesmi in sanj nam niso (ne bodo) vzeli. Preorali smo deželo, zasadili trto in splavili ladje na morje. Med prekmurskimi ravnicami, tržaškim morjem, Karavankami in belokrajnskimi griči smo zgradili mesta, cerkve, šole, gledališča, tovarne, zbornice, akademijo.. Mnogo večji narodi so izginjali, mi smo trmasto vztrajali.. 20. stol. nam ni bilo naklonjeno. Prva in druga vojna vihra, morija v nekdanji Jugoslaviji, a vse to smo prestali. In kot kaže nam ne bo prizaneslo niti novo tisočletje. Prvo (gospodarsko) krizo smo premagali, sedaj bijemo boj z drugo. A če smo si v slednjem boju nadeli maske in rokavice, ne pozabimo da pod njimi ostanemo ljudje. Človek človeku tovariš.

Toda te navidezne hibernacije bo enkrat konec. Razmislek, ki ga v teh »zasanjanih« časih polagam na sleherno srce je, da se konsolidiramo kot družba, da strnemo vrste pri tvorbi boljše družbe. Zazrimo se vas kot politiki kot ljudje in kot občestvo. Čas osame je tudi čas notranjega razmisleka, kam smo kot svet in družba brezglavo hiteli, za čem in kom smo se pehali. Ali je vsa ta nuja sodobnega sveta bila res nuja? Svet po koroni ne bo enak. Veliko bolj bomo uporabljali sodobne tehnologije, ugotovili smo, da se mnoga adminsitrativna dela dajo povsem opraviti od doma.. a še vedno bomo ostali ljudje, iz mesa in krvi, v želji po socialnih stikih in druženju. In predvsem ne pozabimo, krize bo enkrat konec, rane družbe se bodo pokazale  in Višegrad bo bliže kot smo si še včeraj mislili.