Zakon o osnovni šoli v 56. členu določa, da imajo otroci s posebnimi potrebami pravico do brezplačnega prevoza, ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi. Otroci s posebnimi potrebami, ki imajo z odločbo o usmeritvi določeno izvajanje dodatne strokovne pomoči v zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, pa imajo v skladu z istim členom zakona pravico do povračila stroškov prevoza do zavoda, v katerem se ta pomoč izvaja, če je njihovo prebivališče od tega zavoda oddaljeno več kot štiri kilometre.

Povezano s tem je v 82. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določeno, da se iz sredstev lokalne skupnosti zagotavljajo sredstva za prevoze učencev osnovne šole v skladu s 56. členom ZOsn, razen za prevoze učencev s posebnimi potrebami ob pouka prostih dnevih.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami v 10. členu določa, da se tudi dolgotrajno bolnim otrokom, slabovidnim otrokom oziroma otrokom z okvaro vidne funkcije, otrokom z avtističnimi motnjami in otrokom s čustvenimi ter vedenjskimi motnjami izjemoma lahko dodeli začasni spremljevalec na podlagi kriterijev, ki jih določi minister, pristojen za izobraževanje. »Otroci s posebnimi potrebami so torej na podlagi navedenega zakona upravičeni do spremljevalca, ki jim je na voljo med samim vzgojno izobraževalnim procesom, medtem ko ista raven skrbi ni zagotovljena za dostop do vzgojno izobraževalne ustanove in povrnite iz nje v domače okolje. Na sistemski ravni torej nimamo urejene pravice do spremljevalca za otroka ali mladostnika s posebnimi potrebami (če slednji spremljevalca potrebuje) na poti v in iz vzgojno izobraževalnega zavoda ter financiranje navedenega spremstva,« je pojasnil Zrim.

Pravilnik o organizaciji in povračilu prevoznih stroškov za prevoze otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami sicer ureja povrnitev stroškov prevoza do in iz zavoda za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter za predšolske otroke s posebnimi potrebami za njihove starše ali zakonite zastopnike, ni pa poskrbljeno za primere, ko starši ali zakoniti zastopniki zaradi različnih razlogov niso sposobni izvajati navedenega spremstva.

Starši (zlasti več otrok), med katerimi je tudi otrok s posebnimi potrebami, težko zagotovijo hkratno spremstvo svojim otrokom brez posebnih potreb kot tistemu ali tistim s posebnimi potrebami, še zlasti, ker ni nujno, da se sedeži ustanov, ki zagotavljajo varstvo, vzgojo in izobraževanje za otroke s posebnimi potrebami, nahajajo v istem kraju kot vzgojno izobraževalni zavodi za otroke, ki nimajo posebnih potreb. Posledično bi takšne družine, še zlasti če gre za enostarševska gospodinjstva, nujno potrebovale pomoč osebe, ki bi njihovega otroka s posebnimi potrebami spremljala na poti v in iz vzgojno izobraževalne ustanove. Stroški za navedeno spremljanje pa ne bi bremenili staršev oziroma družine.

Skupnosti občin Slovenije je v analizi iz februarja 2020 ugotovila, da je reševanje navedene problematike prepuščeno angažmaju vsake posamezne občine, pri čemer prihaja do velikih razlik v izvajanju. »Medtem ko nekatere občine in vzgojno izobraževalne ustanove ne zagotavljajo niti ustreznega prevoza otrok s posebnimi potrebami v in iz vzgojno izobraževalne ustanove niti spremljevalca ob prevozu, druge težavo rešujejo na podlagi dodelitve vloge spremljevalca otroku s posebnimi potrebami kar vozniku kombija, s katerim se prevaža otroke. To je seveda popolnoma nesprejemljivo in predstavlja resno nevarnost tako za otroke s posebnimi potrebami kot tudi za vse preostale vozače,« je bil jasen poslanec.

Posamezne lokalne skupnosti se reševanja izpostavljenih težav lotevajo na različne načine. »Problematično pa je, da ti različni načini predstavljajo slabe in celo nevarne alternative zgolj eni in edini primerni rešitvi – stalnim zagotavljanjem spremljevalcev ob prevozu v in iz vzgojno izobraževalne ustanove. Prav tako pa s tem prihaja do resnejših kršitev iz vidika zagotavljanja enakosti pravic vseh otrok s posebnimi potrebami. Jasno je, da potrebujemo sistemsko rešitev,« je zaključil Zrim in na ministra naslovil naslednjo pobudo:

– Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje predloži informacije o številu vzgojno izobraževalnih ustanov ter otrok, ki se soočajo s potrebo po spremljevalcu na poti v in iz vzgojno izobraževalne ustanove.

– Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje naj na podlagi sprememb in dopolnitev veljavne zakonodaje zagotovi sistemsko ureditev pravice do spremljevalca na poti v in iz vzgojno izobraževalne ustanove za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, če slednji potrebujejo spremstvo, pri čemer naj se financiranje navedene pravice zagotovi iz proračuna Republike Slovenije bodisi neposredno bodisi na podlagi povračila stroškov posamezni lokalni skupnosti.