Gledam skozi okno na prazno ulico in razmišljam, kako nenavadno mirno je. Le sem in tja kak mimoidoči, morda družinica z majhnimi otroci na sprehodu. Avta skoraj nobenega. Koliko časa bomo še tako za štirimi zidovi, na balkonih, terasih ali vrtovih? Kakšne bodo posledice te epidemije, pa ne mislim le na gospodarske, socialne, politične, ampak za stike med ljudmi. Kdaj si bomo spet brezskrbno segli v roko, se objeli, se družili ne da bi nas spreletela tesnoba z virusom?

Včeraj sem po pospravljanju doma sestavila seznam stvari za nakupe za različna gospodinjstva. Za teti, za mamo, za soseda, za ljudi, ki so sami in ne morejo, ali ni varno za njih, da hodijo ven. Dolgo časa sem stala pred trgovino, ljudje smo z maskami in rokavicami potrpežljivo držali razdaljo. Vsi smo bili ujeti v svoje misli na lep pomladen sončen dan. Če bi me kdo pred meseci vprašal, ali bomo res živeli tako izolirani, ali bomo morali res vsak dan v medijih preštevati mrtve in okužene, poslušali, kje nas lahko ustavi policija, ali da potrebujemo še več vojske, ki nas bo obvarovala pred migranti, ali se bomo res prerekali, da nam odvzamejo še tisti zadnji kanček zasebnosti, ki jo imamo doma ali po telefonu in spletu, bi mu odgovorila, da je nor. Tako pa sem potrpežljivo čakala v vrsti in se spraševala, kdaj bo tega konec in kakšno bo življenje po tem. Verjetno se mnogi sprašujemo te dni isto. Odpeljala sem stvari na naslove. Teta mi je sešila 25 mask in dobila sem novo poslanstvo. Tudi te sem razvozila na različne naslove in se nazadnje ustavila na vrtu na varni razdalji pri mami, da sva spili kavo. Na vrtovih so sosedje pridno delali in čez ograje smo klepetali skoraj kot včasih. Morda še več, ker imam sama te tedne neobičajno veliko časa za socialne stike, za družino, za prijatelje. Ker ne potujem, ker ni Bruslja, ker po res dolgih letih iz tedna v teden živim doma, v Sloveniji. Lepo bi lahko bilo, če bi bile razmere drugačne. Ampak tudi to bo minilo. Zvečer poslušam v poročilih, kako narašča nasilje v družinah, zamislim se nad razmerami, ki jih za štirimi zidovi v majhnih stanovanjih živijo ljudje. Bodo tedni izolacije sprli ljudi, jih bodo združili, bodo družine spoznale, kaj so morda v zadnjih letih izgubile ali spregledale, ali bo nasprotno? Kdo ve. Malo zatem dobim sporočilo na socialnih omrežjih z izjemno nestrpno, sovražno vsebino, zavržno za človeka, ki jo je spisal, nedopustno za kogarkoli, ki grozi po življenju, tudi po življenju otrok. Smo padli tako nizko? Na socialnih omrežjih sem priča sovražnemu govoru že dolgo, prepričujem so, da vse niso ljudje, da so tudi “troli”, da ne smem vsega brati, da gre le za majhen odstotek ljudi, pa vem, da ni tako. Sovražnost, nestrpnost, širjenje nevarnih vsebin, populistična in nacionalistična retorika presegajo meje še zdravega razuma. Vstopajo in so že vstopili v medijski in politični prostor, prevzemajo jo tako “main stream” mediji kot “main stream” politiki. To me skrbi.

Skrbi me, ko berem nevarno retoriko na socialnih omrežjih tudi vladajoče strukture. Med najnovejšimi zapisi je predsednik vlade Janez Janša, ki bi prvi moral ravnati pomirjujoče, povezovalno, zapisal: “Tu imate odgovor na vprašanje, zakaj ima slovensko zdravstvo velike težave z delovanjem že v normalnih ramerah: Zaradi partijskih kadrov. Ni važno, če kaj zna, važno je da je iz SD”. Sprašujem se, zakaj je to potrebno. Ne rečem, da pričakujem idealno, zavedam se, da smo politiki iz mesa in krvi in da ne uspemo vedno skrivati čustev in jeze, a vendar pričakujem, da vsi mi, ki nosimo največjo odgovornost, tako tudi ravnamo. Skrbi me, kam te dni drvijo nekatere evropske države z uvajanjem izrednih razmer, represivnih ukrepov, neomejenega vladanja avtokratskih voditeljev in brez demokratičnega nadzora. Skrbi me, kam te tedne drvi tudi Slovenija, imam občutek tesnobe. Ni me strah virusa, virus bomo premagali, skrbi pa me, kaj bo po koncu epidemije. Kako bomo živeli, kako globoke bodo socialne stiske, kako močno nas bo strah, ali nas bodo organi ustavljali na cesti, ker kršimo pravila gibanja, bomo ves čas s tesnobo razmišljali, kaj delamo nekaj narobe, koliko podatkov so zbrali o nas v tem času, in kaj bodo počeli z njimi? Jih bodo hranili, bomo vsi potencialni osumljenci “za nekaj”, kar se je “nekje” zgodilo, kako globoko smo se prisiljeni v teh kriznih tednih odreči naši zasebnosti? Tudi “vojna” med oblastjo in novinarji v zadnjem času, tudi to me spominja na neke ne tako davne čase, ko se je začelo omejevanje demokracije in svobode medijev pri sosedih na Madžarskem. Začelo se je prav z nadzorom medijem, ustrahovanjem ljudi pred migranti in priseljenci, pri nas manjka le še iskanje krivca za vse, kar se nam dogaja slabega v Bruslju. Epidemija je izjemna priložnost, da se Slovenija in Evropa združimo v solidarnosti, povežemo, stopimo skupaj, pomagamo ljudem in državam, ki to pomoč najbolj potrebujejo. Srčno upam, da tega vlaka nismo zamudili, da bosta razum in modrost srečala voditelje, da bomo po krizi imeli vizijo in upanje za naprej. Verjamem, da nam lahko uspe. Ni čas za spopad, ni čas za iskanje krivcev za “napake” oziranje v preteklost. Čas je, da se poslušamo, da iščemo rešitve skupaj, da pomirjamo ljudi in jim damo prihodnost, da snamemo maske, pa ne tiste, ki jih nosimo zaradi virusa, ampak tiste, ki nas ovirajo v iskrenosti, solidarnosti, strpnosti, napredku.

Zelo lahko je prestrašiti ljudi, predstaviti popačene informacije, manipulirati, in uvesti nadzor. Zelo težko pa je vzpostaviti zaupanje, ki je danes v veliki krizi. Tudi v Sloveniji. Bomo odpravili represivne ukrepe, ko ti ne bodo več potrebni? Bomo strmeli k temu, da bo Slovenija dežela svobodnih ljudi, napredka in razvoja? Ta potencial imamo. Negujmo in izkoristimo ga. To nam želim, kot te dni predvsem veliko zdravja, poguma in pozitivnih misli.

Srečno, Slovenija.