Etimološko »kriza« izhaja iz gr. krísis »odločitev, ločitev«, kar je sorodno s krī́nō »odrežem, ločim, odločim«. V evropskih jezikih sprva pomeni »odločilni, kritični trenutek v razvoju bolezni«, v bistvu pa gre še vedno za temeljni element od-ločanja, presojanja med tem, kar je pomembno in kar je treba od tega ločiti. Javnost bo delovanje javne uprave videla pozitivno, kjer bodo rezultati primerjalno z drugimi državami dobri in obratno, kjer bodo slabi. V Sloveniji javnost trenutno po nekaterih raziskavah pozitivno vidi delovanje javne uprave predvsem v njenem storitvenem, servisnem delu (civilna zaščita, zdravniška stroka, zdravstveni sistem), medtem ko v fazi rahljanja zaščitnih ukrepov in oživljanja gospodarstva  bolj kot storitveni prihaja v poštev oblastni del javne uprave, ki bo moral po eni strani ponuditi dovolj veliko mero opore, hkrati pa omogočati prav tako veliko mero svobode posameznikov. Je pa res, da navadno razmerje med pozitivnimi in negativnimi občutki ni sorazmerno, saj je potrebno več truda za pozitivno gledanje, ki pa ga lahko pokvari že nekaj slabih rezultatov.

Glede približane vloge javne uprave ljudstvu se spomnimo reka starih Rimljanov: acta non verba – dejanja, ne besed (v SD smo imeli pred leti podoben predvolilni slogan, a smo ga žal opustili). Ameriški pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je zapisal, da »tisto, kar počneš, govori tako na glas, da sploh ne slišim, kaj mi pripoveduješ«. To bi lahko uporabili tudi za javno upravo – ta vse od njenih začetkov temelji na učinkovitosti izvrševanja nalog. Bolj kot deklarativna, je pomembna operativna drža – bolj kot besede so pomembna dobra tj. odzivna, okoliščinam primerna, nujna in koristna dejanja, glede na ocenjene koristi in izgube. V javnih upravah, ki rešujejo probleme, ki torej delujejo, so ljudje bolj zadovoljni. V tem smislu ni presenečenje, da so države z visokim indeksom zadovoljstva ljudi tudi visoko umeščene na lestvici vladavine prava. Njihov sistem deluje: pomeni, da rešuje težave, odgovarja na odprta vprašanja. Slovenija je po indeksu zadovoljstva na 44. mestu (2016-18), medtem ko po kriterijih vladavine prava (še naprej) padamo. Javna uprava ima dolžnost, da deluje v okviru zakonitega tudi uspešno in učinkovito; ta njena zaveza ni odvisna od romantičnega poveličevanja javne uprave ali zgolj besed o približevanju ljudstvu, transparentnosti in drugih visoko letečih pojmih – ne gre torej za nek romantičen, pač pa za profesionalen odnos, ki enakopravno, nepristransko, nediskriminatorno in sorazmerno skrbi tako za javni interes in druge družbene vrednote kot za pravice vseh ljudi. Vloga javne uprave je ljudem vedno blizu, je pa res da se je velikokrat ne zavedamo, mogoče v prispodobi kot se riba ne zaveda vode okoli nje – kar še ne pomeni, da je ni.

Vsaka služba, vsak sistem se obnaša tako, kot mu dopušča njegova struktura delovanja (mačko verjetno nima smisla učiti, naj ne lovi miši); če je struktura prilagojena normalnim razmeram, se srečamo s težavami, ko se ta »normalnost« podre. Tu bi se lahko javna uprava v čim večji meri poslužila informacijske tehnologije za procesiranje številnih vlog in podatkov. Začelo bi se lahko že z rojstvom, ko bi otrok poleg osebnega imena dobil tudi digitalno izkaznico, certifikat ali drugo orodje, ki bi njegovim skrbnikom kot tudi skrbnikom samim (staršem) omogočalo varno elektronsko pošiljanje in prejemanje vlog. Na področju e-poslovanja bo treba narediti korak naprej. Glede na prihodnji razvoj e-poslovanja (e-bančništvo, eUprava, e-davki), bo ta verjetno šel v smeri e-upravljanja (e-governance; poleg inf. tehnologije, ki izboljšuje javne storitve in uporabniške izkušnje, bo šlo za uporabo tehnologij, ki bodo pomagale upravljati, kot jih bo treba tudi same še vedno upravljati). Glede velikokrat zaznanih idej o večji spremembi zakonodaje povezane z uporabo informacijske tehnologije, so tu spremembe zaželene v zvezi z e-poslovanjem, digitalnimi možnostmi opolnomočenja državljanov, vse kar bi lahko približalo takšne ukrepe v smeri uvedbe e-volitev. Če bi začeli s čim širšim »digitalnim opismenjevanjem in opolnomočenjem« ljudi, ki bi lahko elektronsko podpisali določen uraden dokument, ki bi ga prejeli v varen e-predal, (da sploh ne govorimo o programih, ki bi omogočali kaj več kot gledati, koliko je kdo zaslužil [v mislih imam aplikacijo Erar]), bi naredili korak naprej. Na misel mi pride npr. povezava med Ajpes, Inšpektoratom za delo, ZPIZ in ZZZS, kjer bi program lahko javljal kdo je kolikorat ustanovil kakšno podjetje, lastnik koliko različnih organizacijskih družb je, kdaj je prijavil ali odjavil nekega delavca, koliko časa je bil prijavljen pa spet odjavljen, koliko časa nekdo opravlja delo, ali kot s.p. prejema non-stop plačila le od enega izplačevalva, kar bi že zdavnaj štelo v okvir definicije delovnega razmerja itd. Skratka možnosti so velike – tu je bolj kot pravni ali informacijski zanimiv bolj psihološki fenomen – zakaj se tega torej ne lotimo? Tudi ko npr. Računsko sodišče »peš« zbere vse podatke o visokih prejemnik direktorjev v javnih podjetjih, bomo nekaj dni verjetno tarnali, potem pa bo šla »karavana naprej svojo pot«.

Pri omejitvenih ukrepih (npr. prepoved gibanja izven občine) se je pokazala odvisnost regulativnega sistema od ljudi. Njegova slaba stran je sicer slaba stran obstoječega, klasičnega načina regulacije, ki ne pozna »samodejne regulacije« oz. preklapljanja med različnimi – jasno da vnaprej določenimi in sprejetimi scenariji – (npr. kakšni ukrepi naj bodo na voljo pri določeni nalezljivi bolezni zaradi katere umre 10, 50, 100 ali 200 ljudi itd.). Sreča v nesreči pa je bila/je v tem, da je bila situacija taka, da je omogočala vsaj približno dnevno spremljanje situacije (število testiranih, okuženih in umrlih) in ustrezno reagiranje na spreminjajoče se razmere. V zagovor regulatornih ukrepov se lahko spomnimo reka, da so »po vojni vsi generali«. V praksi jo lahko zaznamo vsak pri sebi, ko si pravimo: »Ja, saj to je vendar jasno!«. Nič ni jasno, saj ni nujno, da ne bi bilo lahko tudi kako drugače. Velikokrat gre za kognitivno napako, ki post-festum išče argumente le za lastno (posamično) prepričanje, ne pa tudi za nasprotna, ki oboja sicer izhajajo iz (zanemarjene) celote vseh »prepričanj«. V tem smislu je tudi Ustavnemu sodišču (in vsem nam sedaj) lažje, ko ocenjuje(mo) ukrepe v času, ko je situacija že bolj jasna, medtem ko mora regulator v času sprejemanja ukrepov delovati v bistveno večji negotovosti. Postaviti se je treba »v čevlje« odločevalca v danem trenutku in presoditi, kaj bi pa mi lahko storili drugače s tistim naborom informacij, ki so bile takrat na voljo. Motiti se je človeško pravijo; še bolj človeško je spremljati svoje odločitve, priznati napako, če je to potrebno in se čim prej prilagoditi novim razmeram.

Iz te izkušnje krize lahko razumemo, da je regulacija prihodnjih, spreminjajočih se in negotovih situacij težja kot velja za razmeroma jasne primere. Kar zadeva sprememb delovanja javne uprave v prihodnosti bi pričakoval večjo sistemsko usmerjenost v opazovanje, če lahko rečem temu »sveta okoli nas«, v opazovanje vložkov in izložkov v nek sistem, v povratne zveze in spremembe v okolici glede na sprejete odločitve, v stanje zalog in porabo glede na trenutne trende, v postavljanje kazalnikov, ki bi v relativno kratkem času lahko podali dejansko stanje in aktivacijo vnaprej pripravljenih/določenih ukrepov glede na ugotovljeno dejansko stanje. No, ta sistemska usmeritev bo verjetno umanjkala (tukaj sem bolj pesimističen oz. realen), zato bodo spremembe upam da šle vsaj v večje možnosti dela na domu in uporabe informacijske tehnologije oz. e-poslovanja kot karkoli resnično sistemskega (no, v tej kombinaciji je to vsaj odlična priložnost za oživitev ideje o krajšem delovniku ali večjemu obsegu dela na domu, kar bi lahko vodilo v manjšo obremenitev prometa, manjše potne stroške, manjše onesnaževanje, zeleno naravo, večjo decentralizacijo oz. koncentracijo ljudi v občinah, jasno ob konkretno določenih delovnih nalogah in pričakovanih rezultatih).

Fleksibilnejša zakonodaja je tesno povezana z zaupanjem ljudi v delovanje oblasti. Primer je lahko Švedska, kjer je zgolj na podlagi zaupanja v ljudi in zgolj danih priporočil število mrtvih na 1 milijon prebivalcev manjše od številnih drugih držav, ki so uvedle ukrepe (Švica, Nizozemska, Velika Britanija, da o Franciji, Italiji, Španiji in Belgiji sploh ne govorimo). Ne govorim, da bi se poslužili primera Švedske – gre za to, da Švedi gojijo večjo mero zaupanja v javne institucije, kar je pogoj za lažje uresničevanje zakonodaje. Eden od ukrepov v zvezi s tem, bi bila vsekakor močnejša vladna služba za zakonodajo, ki ne bi spremljala več predlogov le z vidika zakonitosti, pač pa tudi z vidika ekonomskih, organizacijskih, psiholoških in drugih vprašanj, ki bi strogo nadzirala predloge z vidika administrativnih ovir, pa spremembo Resolucije o normativni dejavnosti kot političnega akta, v pravi pravni akt, ki bi ga bilo moč pravno uveljavljati, pa večjo možnost participacije ljudi, bolj jasne postopke sprejemanja podzakonskih predpisov in alternativnega reševanja (u)pravnih sporov.

Vloga javne uprave se tako lahko na splošno, ali pa v času kriz, okrepi ali pa zniža glede na učinkovitost države pri sprejemanju v danih situacijah primernih, nujnih in sorazmernih odločitev. Korona-kriza bo okrepila torej vlogo tistih držav, ki so pravočasno uvedle zaščitne ukrepe in jih bodo obratno pravočasno kasneje tudi zrahljale in navsezadnje tudi odpravile. Ukrep prepovedi prehajanja občin je (že – glede na dobro situacijo) neustaven.