Otroci sodijo v šolo

Ne znam si predstavljati stiske staršev prvošolca, ki v ponedeljek spet ne bo mogel v šolo. Njegovi starši so to izvedeli v četrtek pozno popoldne. Kako se bodo organizirali v ponedeljek vedo samo oni, šolskih oblasti to seveda ne zanima. Kdo bo prvošolki dal malico, kdo ji bo pomagal da bo prižgala računalnik, kdo ji bo pomagal, ko bo internetna povezava padla, če jo sploh ima…

Drugače, kot pa da eden od staršev ostane doma, ne bo šlo. Učitelji in ravnatelji se danes dopoldne z vsemi močmi trudijo s pripravami na ponedeljkovo delo na daljavo, a ni ga zooma, teamsa, arnesa, ki bi lahko nadomestil človeški stik, socializacijo, za mnoge edini topel obrok v šoli, radost, ker ponovno vidiš sošolce.

Neodločnost, nesposobnost in neinovativnost sta kriva, da se za nobenega otroka šola ne bo odprla v ponedeljek. Ker je najlažje vse zapreti. Malo težje pa se je potruditi, iskati alternative, poslušati pedagoško stroko in ne slepo slediti navodilom političnih ukazov kabinetov, ki sploh nimajo nobene veze z izobraževanjem.

Boli, ker nam v drugih državah v obraz kažejo, da se da. Da bodo šole zadnje, kar bodo sploh zaprli. Da se da narediti, kljub izjemno nepredvidljivi situaciji, predvidljiv sistem, ki bo staršem omogočil, da obdržijo službe in ne ostajajo v negotovi situaciji iz tedna v teden. Predvidljive rešitve pedagoške stroke so odgovorni imeli na mizi. A so jih zaradi političnih razlogov vrgli v koš. Ko politika zaradi političnih razlogov začne upravljati izobraževalni sistem tako, da otrokom odteguje prihodnost, je čas za skrajne alarme.

Vse to se ne dogaja, ker ne gre. Vse to se dogaja, ker ne znajo.Save