Poslanec je v vprašanju izpostavil ugotovitve ustavnega pravnika Andraža Terška, ki je skupaj s pravnikom Markom Blatnikom opozoril na sum slabe prakse pri priznavanju poklicnih bolezni zavarovancem. Med drugim pravnika v strokovnem članku ugotavljata:

1. V EU se poklicne bolezni merijo v odstotkih in so primerljive številu poškodb pri delu, v Sloveniji se poklicne bolezni merijo v promilih.

2. Pristojni organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se, kljub jasnim smernicam, zadnjih dvajset let dejansko izogibajo ugotavljanju poklicnih bolezni.

3. Posameznik, ki vplačuje obvezne prispevke Zavodu, je dejansko zavarovan za primer nastanka poklicne bolezni in s tem povezane invalidnosti ter telesne okvare in sicer ne glede na to, kakšno število vplačanih let pokojninske dobe ima – gre torej za pravico iz naslova zavarovanja.

4. Avtorja tudi navajata, da bi Zavod postopke ugotavljanja poklicnih bolezni moral izvajati po uradni dolžnosti, a jih ne izvaja. Opozarjata tudi na konflikt interesov v razmerju zavarovanec – Zavod, saj ugotovljena poklicna bolezen pomeni finančno korist za zavarovanca, za Zavod pa dodatni strošek.

5. Nepriznavanje poklicne bolezni onemogoči delavcu zahtevanje odškodnine za nastalo škodo (v tujini je običajno, da so delodajalci za nastanek poklicne bolezni zavarovani pri zavarovalnici), kar slabša položaj delavcev, delodajalcev pa ne motivira dovolj za preventivno delovanje.