#pisma ob

Petra Culetto
Nekdanja državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo
Je novi muzej osamosvojitve res potreben?
Strinjamo se lahko z vlado, da je ohranitev zgodovinskega spomina na dogodke pred 30 leti, ki so Slovencem in Slovenkam prinesli samostojno in suvereno državo, izjemnega pomena. Pa vendar se zdi način, na katerega se je tega lotila vlada, nenavaden in sporen iz vrste razlogov.
Potreba po ustanavljanju novega muzeja bi v prvi vrsti morala temeljiti na jasni in strokovni analizi potrebe po tovrstnem muzeju, v katero bi morala biti vključena vsa muzejska stroka in strokovna javnost.
Vzpostavljanje novega javnega zavoda – Muzeja osamosvojitve – je vprašljiv iz več vidikov, saj imamo na ravni države že financiran javni zavod Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki je bil ustanovljen tudi z namenom pokrivanja obdobja slovenske osamosvojitve. Zato se zdi bolj smiselno, da bi se dodatna sredstva, ki jih vlada v proračunu Ministrstva za kulturo namenja novemu muzeju (3 milijone evrov) ob upoštevanju podhranjenosti kulture in s tem tudi podhranjenosti že obstoječih muzejev, namenila prav njim. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije je tako že na ogled stalna razstava Slovenci v XX. stoletju, ki v osmih dvoranah predstavlja najpomembnejše dogodke in procese, vse oblike bivanja in delovanja na slovenskem ozemlju v nerazdružljivi prepletenosti od začetka prve svetovne vojne do današnjih dni. Tako je predstavljeno tudi demokratično vrenje v osemdesetih, ki obiskovalca popelje do osamosvojitve v devetdesetih in življenja v samostojni Sloveniji. Zaključi se z vstopom v Evropsko unijo in s predsedovanjem Slovenije EU v letu 2008. Vsekakor pa vsaka stalna zbirka potrebuje posodobitve, kar je mogoče le ali predvsem z zagotovitvijo dodatnih finančnih sredstev, ki omogoča nakupe sodobne IKT opreme in nove, privlačne interaktivne pristope.
S časovnim obdobjem osamosvojitve se sicer poleg Muzeja novejše zgodovine Slovenije ukvarjajo tudi druge institucije, katerih zbirke bi lahko z dodatnimi finančnimi sredstvi v luči obeležitve 30. obletnice samostojne države dodatno obogatili. Tako na primer na eni strani Vojaški muzej Slovenske vojske organizira muzejske razstave v okviru spomeniških kompleksov velikih spopadov in bitk na Slovenskem, zlasti v obdobju osamosvojitvene vojne leta 1991. Na drugi strani ima Park vojaške zgodovine v Pivki med svojimi razstavami že razstavo Pot v samostojnost, ki prikazuje potek osamosvajanja Republike Slovenije s poudarkom na osamosvojitveni vojni leta 1991. Dodatno k temu pa je po ocenah slovenske vlade Park vojaške zgodovine presegel lokalni pomen, zato je sprejela sklep o sofinanciranju njegove dejavnosti. Status parka je Vlada Republike Slovenije obravnavala na seji 23. julija 2020, ko je sprejela sklep za ureditev sofinanciranja Parka vojaške zgodovine. Denar bodo zagotovila ministrstva za obrambo (70.000 evrov), za kulturo (50.000 evrov) ter po 20.000 evrov na leto ministrstva za notranje zadeve, za izobraževanje, znanost in šport, za gospodarski razvoj in tehnologijo ter za zunanje zadeve. Kot ugotavlja vlada, je medresorski, vsenacionalni pomen parka tudi v ohranjanju zgodovinskega spomina na slovensko osamosvojitev ter vojno leta 1991, ki je tudi tema osrednje razstave. Pomemben del programskih sredstev naj bi bil zato posvečen prav aktivnostim v zvezi z bližajočo se 30-letnico samostojnosti Republike Slovenije. Dodatna razpršitev finančnih sredstev za to tematiko, s katero se strokovno že vrsto let ukvarjajo tudi drugi uveljavljeni muzeji, zdi potratna in nesmiselna.
Po informacijah pa naj bi bila sredstva namenjena razširitvi zbirke Muzeja slovenske osamosvojitve Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Torej združenja, katerega predsednik je minister za notranje zadeve Aleš Hojs. V kolikor bodo sredstva brez razpisa namenjena prav temu muzeju oz. bo omenjeni muzej celo postal javni zavod, lahko zgoraj naštetim vprašanjem dodamo še vprašanje korupcije, zlorabe položaja in nezdružljivosti funkcij. Minister za notranje zadeve je hkrati član vlade, ki soodloča o predlogu razdelitve finančnih sredstev in hkrati tudi predsednik Odbora za državno ureditev in javne zadeve, in v tej funkciji odloča o tem, katera zadeva bo uvrščena na dnevni red odbora in posledično vlade, kar je jasno razvidno pri (ne)uvrščanju gradiva Ministrstva za kulturo, povezanega z (ne)izplačili pogodbenih obveznosti filmskim ustvarjalcem. Obstaja nevarnost, da bi tako odločal tudi o ustanovitvi javnega zavoda in bi s tem svojemu društvu pomagal k pridobitvi premoženjske koristi. Pri ministru za notranje zadeve in njegovih ravnanj se nakazujejo visoka korupcijska tveganja.
Vsekakor bi bilo dobro pozvati vlado, da naj raje zagotovi dodatno financiranje že obstoječih javnih in drugih zavodov, ki se z obdobjem slovenske osamosvojitve ukvarjajo že nekaj časa in že hranijo nekatere ključne muzejske eksponate tega obdobja. Sredstva pa bi bilo smiselno usmeriti v digitalizacijo, odkupe muzealij in predvsem v večjo interaktivnost zbirk, ki bi tematiko približale večjemu številu, predvsem mlajših obiskovalcev.
Preberi še:

dr. Jernej Štromajer: Roe proti Wadu ali volitve imajo posledice

Matjaž Nemec: Vprašanje Zahodnega Balkana je test kredibilnosti EU in njena odgovornost za preprečevanje EU nešteto hitrosti
