Za primerjavo: v letu 2009 je bil upad gospodarske aktivnosti -7,8%. Težko je verjeti, a letošnji upad, ki ga je v letošnjem letu povzročila pandemija novega virusa, je manjši, v proračunskem memorandumu ocenjen na -6,7%. Predvideno trošenje pa je precej večje in precej manj ciljano, kot smo ga izvedli takrat, v času spopada z globalno gospodarsko recesijo. Zanimivo je, kako stranke vladne koalicije pozabljajo na vse lekcije iz fiskalne konzervativnosti, ki so jih tako radodarno delile v zadnjem desetletju.
Pri proračunih nas skrbi:
(dolgoročna) vzdržnost: kdo, kako in do kdaj bomo odplačevali dolg, ki bo ustvarjen s povišanim trošenjem? Koliko fiskalnega prostora si namerava vlada sploh pustiti za prihodnja leta?
transparentnost: kako in zakaj bodo porabljena ta velikanska sredstva? Postavke se povišujejo, iz njih pa seveda ni jasno, za kaj točno namerava vlada trošiti. Podobno kot pri rebalansu, ko se je pod eno postavko »epidemija covid-19« na Ministrstvu za finance združilo kar za 1,6 mrd sredstev z nejasnim, širokim namenom porabe, se to nadaljuje tudi sedaj. Na postavkah Ministrstva za finance je namreč za 2021 in 22 predvidenih:
S tem se oblikuje neka nejasna »rezerva«, ki bi jo veljalo prerazporediti na resorna ministrstva in tam nadzorovati porabo. Dejstvo, da so ta sredstva vezana na odobritev EU, je pri tem slaba tolažba, saj pričakujemo, da se politike izvajajo v okviru resornih ministrstev.
Učinkovitost: ali financiramo prave stvari? Glede na povečevanje vseh postavk ni mogoče razbrati, kaj točno je prioriteta proračunskih prizadevanj vlade? Sredstva se povečujejo povsod in s tako širokim pristopom je ogrožena učinkovitost
Usmerjenost in ciljanost: Pogrešamo jasen prioritetni fokus, usmeritev na postavke, politike in programe, ki bodo imele po vladnem mnenju največji učinek. Namesto tega se trošenje povečuje povsod, pri čemer ni jasno, kaj vlada šteje za najpomembnejše in kako načrtuje, da se bodo te investicije »povrnile«?
Nenazadnje, skrbi nas vzvišeni način, s katerim vlada (pod izgovorom »debirokratizacije«) združuje ne le proračunskih postavk, temveč tudi svoj nadzor nad proračunskimi uporabniki in programi. Kljub splošnemu višanju sredstev se najdejo tudi uporabniki in programi, ki se jim sredstva zmanjšujejo. Podrobnejši pregled sproža zaskrbljenost, ker se znova režejo sredstva za nadzor, za določene programe v znanosti in šolstvu.
Fiskalni svet je v svojem mnenju jasno opozoril, da je začasni odstop od fiskalnega pravila zaradi epidemije dopusten. Vendar svojega mnenja tu ne zaključi, temveč jasno izpostavi še:
Pogrešamo jasen prioritetni fokus, usmeritev na postavke, politike in programe, ki bodo imele po največji učinek. Namesto tega se trošenje povečuje povsod, pri čemer ni jasno, kaj vlada šteje za najpomembnejše in kako načrtuje, da se bodo te investicije povrnile?
Predloga proračunov obetata, da bomo veliko trošili na vseh področjih. Ni pa jasno, ali je to smotrno in učinkovito, zagotovo pa je nepregledno in tvegano!
V času sprejemanja fiskalnega pravila je denimo takratni predsednik SD Dejan Židan v enem stavku pojasnil, zakaj ga SD podpiramo, kljub vsem težavam, ki jih prinese s seboj: »Mi nimamo pravice živeti na up prihodnjih generacij!« Bojimo se, da danes vlada počne točno to: stroške – upravičene ali ne – preprosto preklada na prihodnje rodove. Proračunsko načrtovanje dela na podlagi sredstev, ki še niso potrjena, pri tem pa se zadolžuje na račun denarja, ki ga še ni zaslužila.
Tudi iz mnenja Fiskalnega sveta je razbrati tisto, kar lahko danes slišimo tudi iz Evrope: da so slovenski osnutki načrtov za okrevanje in odpornost preveč razpršeni in brez pravega fokusa. Vlada povečuje praktično vse postavke, pri čemer pa ni jasno, kaj od tega je namenjeno odpravljanju posledic pandemije, kaj je razvoj in kaj tekoča poraba. Ob vseh poviševanjih sredstev nas zato dodatno skrbijo tiste postavke, ki jih ta proračun dodatno slabi oziroma jim ne posveča prave pozornosti.
Velik del sredstev za znanost (in tudi tehnologijo) se nerazumno in netransparentno seli na Ministrstvo za finance, podobno pa velja tudi za sredstva za spodbude podjetjem. Predvsem Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ima zaradi tega precej zmanjšan proračun glede na 2020.
Predlagamo amandmaje, s katerimi se velikanska sredstva za konkreten namen vrnejo na resorna ministrtstva:
Vsi omenjeni amandmaji skušajo vlagati tja, kjer se nam na dolgi rok ponujajo največje razvojne priložnosti za višjo dodano vrednost in ustvarjanje (kakovostnih) delovnih mest. Zato tudi predlagamo amandmaje za ohranitev integralnih sredstev na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport in Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Predlagamo amandmaje, s katerimi se vračajo sredstva ustanovam, kot so Statistični urad, UMAR, Urad za nadzor proračuna in SAZU.
Vlada namerava zagnati celo vrsto investicij: nekatere so smotrne, druge manj. Ob vsem povišanju sredstev denimo ne najde niti 5 milijonov, da bi končno lahko premaknili projekt NUK 2 z mrtve točke, zato vlagamo amandma za zagon projekta. Prav tako predlagamo obsežnejši investicijski ciklus v zdravstvu (Gastroenterološka klinika UKC Ljubljana, IC prvih posredovalcev Kočevje, investicije v UKC Maribor in Zdravstveno postajo Tezno).
Vlada ob vsem trošenju pozablja na nekatere dele Slovenije. V prvi vrsti izpostavljamo Maribor (s skupnimi amandmaji mariborskih poslancev), pri tem pa so naše poslanke in poslanci vložili še vrsto amandmajev lokalnega pomena, za katere pa je prav tako potrebno zagotoviti sredstva v državnem proračunu, denimo za sanacijo rudarske škode, ki ogroža Idrijo, ali za kritične cestne povezave in razvojne naložbe na Idrijskem in Kočevskem.
Petra Culetto: Je novi muzej osamosvojitve res potreben? 
