Pismo bodočemu predsedniku republike

Pravijo, da po dežju vedno posije sonce. S tem se je treba strinjati. Po vseh deževjih, kar smo jih v zadnjih desetletjih izkusili, naj so bila še tako dolgotrajna in temačna ali pa taka, ki so komaj kaj namočila, vselej smo na koncu dočakali sonce.

To pismo ni vabilo h kandidaturi. Pišem iz karantene. Piše se leto 2020. Ena najhujših zdravstvenih kriz se je prelevila v gospodarsko in socialno katastrofo. V tem ključnem času, ki ga lahko prebrodimo zgolj s sodelovanjem prav vseh, je vlada popolnoma izgubila kredibilnost. Ljudje ji več ne zaupajo. Doslednost spoštovanja ukrepov za zajezitev epidemije je posledično močno ogrožena. Ko bi bil vsaj predsednik republike moralna avtoriteta in bi nas vodil skozi čeri te krize. Pomislil bi, da najbolj množična neposredna izvolitev na najvišjo nadstrankarsko politično pozicijo, prinese tudi to odgovornost in dolžnost.

Predsednik republike ni zgolj varuh državnosti, ampak predvsem tudi varuh človečnosti. Trenutno nimamo ne varuha državnosti in ne varuha človečnosti.

Slovenska družba je politično razdražena. Verjetno bolj kot kadarkoli doslej. Smo v času, ko je nemogoče biti indiferenten do laži in skrajnega populizma, ki se dejansko preveša že v politično nasilje. Nemogoče je biti indiferenten do uzurpacije državnih sistemov, do bizarnih predčasnih kadrovskih čist in nastavljanja kadrov, ki ne izpolnjujejo pogojev in so nekompetentni – so pa očitno lojalni. Nemogoče je biti indiferenten do napadov na medije, do ustvarjanja kaosa, do spodkopavanja zaupanja v vse institucije v Sloveniji, v EU in sedaj celo v ZDA. Ne boste verjeli, na svetu sta dva vladna kabineta, ki izpodbijata poštenost aktualnih volitev v ZDA. Eden od teh je v Sloveniji. Ni mogoče biti indiferenten do blamaže in mednarodne sramote, ki jo je Slovenija deležna ob žolčnem in nerazumnem prerekanju predsednika vlade s tujimi novinarji, mediji, političnimi svetovalci, celo uglednimi tujimi diplomati. Nenazadnje, po nekem relativno umirjenem družbenem vzdušju, smo priča nestrpnim homofobnim, ksenofobnim in celo rasističnim sporočilom predstavnikov vlade, ki se posmehujejo, zaničujejo in zmerjajo državljanke in državljane.

Da, vse to v času globoke krize, ki jo je verjetno mogoče premagati zgolj z medsebojnim spoštovanjem, sočutjem in potrpežljivostjo.

V našem političnem prostoru danes žal ni potrpežljivosti, niti sočutja. Nekaj temu podobnega je zgolj nerazumna potuha predsednika republike predstavnikom slovenske vlade, ki se obnašajo nekonstruktivno in žaljivo, povrh vsega pa še slabo opravljajo svoje delo.

Predsednik republike križem rok spremlja grobe politične posege v delo policije. Namesto zaščite neodvisnosti najvišjih pravosodnih organov pred javnim blatenjem, je organiziral populistično javno razpravo in predsedniku vlade za mizo pripeljal najvišje predstavnike vseh vej oblasti, da jih lahko še malo žali.

Prav tako križem rok spremlja vsakodnevne žalitve s strani predstavnikov oblasti. Naj gre za nizkotne in primitivne žalitve žensk, novinark, uslužbenk centrov za socialno delo. Naj gre za prikrite grožnje posameznikom, ki se udeležujejo protivladnih protestov. Naj gre za nizkotno prevračanje krivde za žrtve bolezni koronavirusa. Naj gre za nerazumne žalitve žrtev Srebrenice. Da, tudi tega nismo pozabili. Naj naštevam dalje?

Slovenija potrebuje varuha državnosti in človečnosti. Spoštovani bodoči predsednik republike, morda se še niste dokončno odločili, morda še ni dozorel čas, morda se vam zdi, da še niste dozoreli vi. Toda vaš prihod se nezadržno bliža.