Kam, kdo in kaj

‘Na ustanovnem srečanju županskega kluba se je zbralo 57 županj in županov. Po 14-dnevnem razmisleku bodo sprejeli odločitev, kako se bodo vključili v super volilno leto. Ponovno je oživela zamisel, da bi se nemudoma preoblikovali v stranko in z njo nastopili že na državnozborskih volitvah’./…/ Če bosta pripravljenost in angažma županov dovolj velika, da bi se nakazoval večji uspeh županske stranke in ne le nekaj odstotkov glasov, bi se bilo po Prebiličevih besedah smiselno družno podati v aprilsko državnozborsko tekmo.’ (Povzeto po N1, 11. 1. 2022)

Na prvi pogled se zdi ideja zelo primerna, saj so nekateri župani marsikaj dobrega storili za svoj kraj in so bili večkrat izvoljeni na mesto župana. Kdo ne bi glasoval za dr. Vladimirja Prebiliča, ki je kočevskemu koncu, tako padlemu po osamosvojitvi, prinesel robotski sijaj tretjega tisočletja, znova delujoč industrijski železniški promet z obetom razvoja v potniškega in še veliko zelo pomembnih napredkov? Res je, da uspeha z Romi ni in ga morda tudi nikoli ne bo, če ne bosta obe strani iskali skupnih rešitev, ampak to je samo del v celotni zloženki. Tudi pri obvladovanju epidemije se je občina izvrstno organizirala in delovala zgledno za vse druge. Vse to je obet za boljše rešitve na državni ravni, če bi jih bilo mogoče na to raven tudi multiplicirati. Ni pa se mogoče izogniti diabolični misli, da je vsaka pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni ali drugače – ne pelje vsaka demokracija v raj.

V kolikor so županje in župani pripadniki oblikovanih političnih strank, je njihova politika bolj ali manj vezana na programe in izvedbene zmožnosti strankinega aparata, od vodstva, poslancev do županov. V tem primeru v političnem prostoru obstaja minimalna preglednost in s tem tudi relativna zanesljivost, ki ljudi pomirja ali razburja, vendar lahko vedno naslovijo svoje veselje ali svojo jezo na prepoznaven cilj v političnem prostoru. Seveda so županje in župani odkrili promocijsko luknjo in obvoz in se začeli označevati za nestrankarske, ampak roko na srce, nobena in noben ni bil izvoljen brez podpore stranke ali strank kakor tudi nihče ni izgubil volitev, če se niso tako odločile stranke. Nestrankarstvo je samo blagovna znamka in ena od mnogih peg na političnem telesu (kakor so tudi nepovezani poslanci), ki lahko zavede volivce, ne more pa se pokriti s plaščem resnice ne da bi izpod njega gledale vsaj kratke in kosmate nožice. Celo volitve predsednice ali predsednika države so kolektivna igra, čeprav tekmujejo posamezniki.

Tujki na političnem telesu. Od vsega začetka je bila tujek v političnem prostoru stranka DeSUS, ki je predpostavljala, da imamo seniorji neke posebne interese, ki jih v splošnem demokratičnem diskurzu ni mogoče izraziti. Zmotna predpostavka je omogočila tudi brezsramno podporo ukrepom in zakonom aktualne vlade tudi če ti niso bili v dobro seniorjem, tako sedanjim kot bodočim. To je dokaz, da stranka nima izdelanega vrednostnega sistema, razen želje po sodelovanju v dosedanjih vladah. Glasovanje poslancev je samo tvor, ki se je predrl, poniglavost stranke pa traja že veliko let in veliko vlad. Nekdanji predsednik stranke je bil mojster manipuliranja s skromnimi, a včasih odločilnimi glasovi, medtem ko za upokojence in seniorje stranka pod njegovim vodstvom ni storila skoraj nič. V zgodovini bi lahko našli nekaj podobnega pri ideji, da so mladi nek poseben del družbe in smo zato imeli tako CK ZKS za odrasle in resne (Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, za vse rojene po letu 1991), kot RK ZSMS (Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije), razlika je bila samo v starosti oseb, ki so tvorile jedra. Spomnim se večne dileme, kje je starostna meja, ko nekdo preneha bit mladinka ali mladinec.

Druge stranke, ki so nenavadna evolucijska invencija, so stranke, ki so vezane na osebno ime političarke ali politika: takšna je bila SMC, sedaj sta takšni SAB in LMŠ. Poimenovanje z imenom politika izkazuje, da stranka nima izdelanega sistema svojih političnih vrednot zaradi katerih se je odločila za nastopanje v politični areni, ampak ima idejnega vodjo, ki je sicer lahko brez ustvarjalnih idej, ima pa močno željo nastopati ali pa v tem vidi edino možnost, ki je ne najde v stranki brez osebnega imena. Da je res nekaj hudo narobe s stranko osebnega imena vidimo pri SMC – nekaj časa se je lovila, da je zdaj skozi kemični in fizikalni proces raztapljanja postala nekaj tretjega, brezobličnega, ena od podpornih vzmeti radikalno konservativne stranke, ki vodi vlado. To se v zgodovini človeštva, predvsem evropskega dela humanoidne vrste, pogosto dogaja, da stranke pristanejo v orbiti večje stranke kot njeni komaj omembe vredni sateliti, ki pa naredijo veliko škode, če so iz njihovih vrst ministri.

Tretje stranke so novo nastajajoče, ki zablestijo kot komet in kot komet tudi prepotujejo politično nebo in niti matematiki in astrofiziki ne znajo izračunati čez koliko časa jih bomo spet videli in če jih sploh bomo. Sončni mrki, kometi in sežigi ter javne usmrtitve so vedno privlačili množice, čeprav nihče od gledalcev zato ni bil nič boljši človek ali večji znanstvenik, le radovednost je bila potešena. Privid vplivanja na tok zgodovine je pri volivcih kometnih strank zelo močna samoprevara, ki jo je mogoče doseči z ustrezno promocijo prihajajočih repatih nebesnih teles. To se pri nas dogaja že nekaj zaporednih volilnih let in je torej že stalna volilna ruleta, podobna igranju s kriptovalutami – energetsko potratna igra s temnimi financami, ki so pralnica ilegalnih zaslužkov in namesto da se jih lotimo na ustrezen način, jih celo podpiramo. Prihodki, ki niso obdavčeni, so ilegalni. Pika. Z njimi se skupnega standarda ne da graditi. Samo zasebnega, ki pa gre raje na izlet v vesolje kot da bi se loteval okoljskih problemov. Celo nevladne organizacije, če hočejo pridobiti status društva v javnem interesu, morajo spodobno delovati tri leta, strankam pa ni potreben niti dan in potem odločajo o naši usodi!

Četrte stranke so hibridne in so sestavljene iz ostankov bivših strank. Brez dvoma je bila LDS najmočnejša stranka dokler se ni razkril temelj njenega delovanja, ki je bil neoliberalna demokracija, ta pa je podpirala prilaščanje družbene lastnine, delovanje korporacij in je dopuščala ropanje naravnih in človeških virov. Sama v sebi je bila LDS sestavljena iz več delov, med seboj tako različnih, da so se morali nazadnje razleteti, za seboj pa so pustili kar imamo danes – ne kapitalizem in ne socializem, nekaj kar je enako našim cestam, ki malo so in malo niso ali kolesarskim potem, ki malo so in malo niso. Razen športnikov, znanstvenikov, umetnikov nihče ne pride do konca ‘projekta’. Slovenci smo narod odlomkov. Odlomki so deli celote. LDS je ustrezala našemu narodnemu značaju bolj kot katera koli druga stranka. Stranke, ki danes kadrujejo ministre, so v veliki meri dedinje duhovno-zgodovinskega dojemanja sedanjosti skozi model neoliberalne politike Thatcherjeve in Reagana, ki je pripeljala do zloma ideje drugačne, pravičnejše, bolj demokratične, okolju, ljudem in živalim prijazne, socialno pravične družbe. Pandemija je krut, a viden dokaz, da takšna družba ni sposobna učinkovito delovati v dobro vseh in da razpade v egoistične nukleuse, ki med seboj tekmujejo, ko bi morali sodelovati.

Peti del političnega telesa so gibanja, ki imajo veliko motivacijsko moč, nimajo pa političnega ustroja, s katerim bi udejanili svoje ideje in svojo socialno moč. Lahko organizirajo več sto tisoč ljudi, ne morejo pa spremeniti zakonov, ker se ti sprejemajo v Državnem zboru, tam pa moraš imeti dovolj glasov. Potrebujejo politične stranke zaveznice, zato je njihovo delovanje negotovo, kakor so bili petkovi kolesarji, ki niso imeli zaveznikov, s katerimi bi udejanjili ideje tudi skozi pravni red. Prav tako podporniki Ivana Galeta – zabavno in poučno je brati na omrežju, ampak zato še nimamo nič boljšega vsakdanjika kaj šele prihodnosti. Največ bi pridobila stranka, ki bi znala in uspela v svojo strukturo vgraditi Zavod 8. marec ali petkove protestnike, seveda pa bi pri tem obe strani nekaj izgubili, vendar je vedno pomembna ocena ali je dobrobit vključitve večja od izgube. Čista matematika. Nedvomno pa je v gibanjih največji potencial, predvsem pri pridobivanju neopredeljenih volivcev za prave in demokratične cilje ali nedemokratične (Amerika, Kapitol). Gre torej za vprašanje do katere mere so zrele politične stranke pripravljene tvegati z robno radikalizacijo.

In kaj bi bila prava mera robne radikalizacije? Brez globalnega pogleda tega ne moremo določiti. Globalno pa imamo tri vrste glavnih igralcev, ki določajo našo svobodo, izbiro, sedanjost in prihodnost: platforme, korporacije in oligarhe. Platforme nam prodajajo videz svobode, mi pa smo njihovi sužnji. Živijo od podatkov, ki jim prostovoljno poklanjamo vsak dan in se suženjstva sploh ne zavedamo in vanj stopamo prostovoljno. Korporacije obstajajo stoletja, vendar še nikoli niso imele možnosti, da bi delovale tako globalno in tako prikrito, vedno pa v sodelovanju z nacionalnimi vladami in politiki. Stopnja korupcije, ki jo vzdržujejo, je največje temno pogorje na svetu. Delovanje korporacij in mafije ni enako, je pa tako zelo podobno, da ni mogoče razmejiti kdo se pri kom uči. Metode prehajajo z ene na drugo stran. Oligarhi so značilnost držav, ki so zapustile komunizem in socializem in so pravzaprav križanec med platformami in korporacijami na nacionalni rani, kjer ves čas iščejo ravnotežje z močnimi domačimi politiki, kar lahko opazujemo v Ruski federaciji, na Kitajskem in v Indiji.

Ali imajo skupno značilnost? Da, njihov prispevek v državno blagajno in za družbeno blaginjo je tako skromen v primerjavi z dobički, ki jih ustvarjajo, da vsi zaposleni skupaj z obveznimi davki, dajatvami in prispevki prispevajo neizmerno več. Socialna država sloni na teh ‘prisilnih’ plačilih in ne na obdavčenih dobičkih velikih igralcev, pri nas celo ne na primernem davku na dediščino in lastnino (delodajalci, uprave bi morali plačevati višje prispevke za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje kot jih plačuje posamezni zaposleni). Robna radikalizacija bi bilo obdavčenje korporacij, platform in oligarhov ter pravična obdavčitev lastnine. Samo iz teh obdavčitev bi bilo mogoče razmišljati o okoljski politiki, skupni infrastrukturi, investicijah v javni promet, v primernem pokojninskem skladu, sicer bodo to ostale prijazne želje v programih.

Na tej tanki meji visi usoda sveta. Sredine ni več, kajti vsaka sredina, ki poskuša zavarovati korporacije, platforme in oligarhe je izenačena z njimi, obstaja lahko samo radikalna socialna demokracija, ki ne grozi zasebni lastnini in pobudi posameznika, ampak zasebno lastnino in pobude posameznika spodbuja k skupnemu dobru. Pandemija nas uči, da brez solidarnosti, preglednosti, znanosti in pametnega kriznega upravljanja in upravljanja s krizo, ni dobrega rezultata. Lahko se hvalijo z gospodarskimi rezultati, če ob tem zamolčijo mrtve, manjkajoče ure pouka in študija, gospodarske branže, ki so ogromno izgubile, in šele, ko imamo celotno enačbo, lahko vidimo ali je uravnotežena ali ne. Vse drugo je predvolilna propaganda.

In zdaj nazaj k županom: dvomim, da se bo kdo strinjal z menoj, ampak ideja županov, da gredo na volitve kot stranka, je zame ena bolj perverznih političnih idej. Zakaj? Župani so že izvoljeni, imajo mandat, ki so jim ga podelili sicer lokalno bivajoče državljanke in državljani, torej že imajo kredit, ki ga odplačujejo. Preglednost, ali s tujko transparentnost, je ena od temeljnih predpostavk demokracije in v tem primeru preglednosti ne bi bilo, saj bi dobili dvakrat izvoljene posameznice in posameznike, četudi bi kasneje zapustili župansko mesto. Monokulturna oblika organiziranja v politiki je enako destruktivna kot je v naravi. Za takšne ‘ekskluzivne’ družbene skupine ali klube je bil nekoč zamišljen Državni svet, ki bi moral postati ‘drugi ali spodnji’ dom, če bi razvili lokalno samoupravo, ki je nikoli nismo. S tem bi se približali idealu nadzora in ravnotežja. Priznam: v trenutnem etosu slovenske politike je mogoče karkoli, tudi to.

Živimo v času in družbi razpadlega vrednostnega sistema. Ali smo že dovolj ponotranjili, da se bo civilizacija obdržala samo s solidarnostjo, pravičnostjo in v enakosti (ne istosti!)? Ali kot bi rekel Slavoj Žižek: na nedemokratičnem komunizmu. Za to pa bo potrebno bistveno več kot samo volja. Moč sama po sebi ne bo postala ne-moč in če ji vzamemo drugi vir poleg naravnih virov, to smo ljudje, bomo na pol poti. Znanje, pripadnost in odprtost za druge, med drugim tudi pogum in drznost za intelektualne debate, ne samo z domačimi, ampak tudi z drugimi kritičnimi misleci. Imamo pa resen problem: na slovenskih tleh, kjer ni bila vedno samo Republika Slovenija, so imele in imajo stranke resne težave z intelektom in intelektualci. Raje jih nimajo blizu kot da bi tvegale divje in ustvarjalne debate. Saj ne gre za to kdo ima prav in kdo ne, ampak kdo bolje definira problem. Dobra definicija problema vodi k rešitvam.