Članek sem naslovila z vprašajem. Zakaj? Ko razmišljam o krajšanju delovnega časa, se mi porajajo številna vprašanja o možnostih in rešitvah kako to izvesti. Ali bo možen družbeni dogovor med socialnimi partnerji? Ali je to posledica družbenega razvoja in napredka? Ali smo to kot družba zreli sprejeti krajši delovnik kot nekaj normalnega?

Ob tem seveda velja izpostaviti tudi različne poglede posameznih socialnih partnerjev; delodajalci, sicer so tudi izjeme, ki že razmišljajo drugače, bodo zagotovo zagovarjali stališče, da je to v tem času težko in nemogoče, ker jim bo to povzročilo veliko dodatnih stroškov in seveda vedno enak zaključek, tokrat sicer ne, da bodo morali odpuščati, ampak, da bo to pomenilo nižje plače za zaposlene.

Pa je temu res tako? Koliko se delodajalci ukvarjajo z razlogi bolniških odsotnosti, izgorelosti, zmanjšanjem motivacije za delo? Tudi tu moram biti objektivna. Da, nekateri se ukvarjajo in v teh podjetjih se sčasoma tudi izboljša kultura podjetja, zlasti na področju zaposlovanja in boljših pogojev dela za zaposlene. Še vedno pa delodajalci prevečkrat štejejo samo trenutno produktivnost kot edini kriterij uspešnosti podjetja. Ob tem pa se pozabijo vprašati, kako bi z izboljšanjem pogojev dela vplivali tudi na boljše počutje zaposlenih, ki bi lahko zaradi tega tudi bili bolj inovativni, kreativni in posledično prispevali k večji dodani vrednosti in produktivnosti podjetja. Verjamem, da bi za tak model poslovanja bilo treba najprej s strani delodajalcev vložiti veliko napora, vendar pa sem prepričana, da bi se na dolgi rok ta pristop izplačal tako delodajalcem kot zaposlenim. Poznamo rek, ki ga zaposleni velikokrat izgovorimo ali pa slišimo: ne moreš me tako slabo plačati, da ne bi še slabše delal.

Vendar to ni rešitev za nobenega od socialnih partnerjev. Ne glede na to, da so delodajalci in zaposleni načeloma na dveh bregovih, pa sta naša usoda in zato tudi sodelovanje, brezpogojno povezana – eni brez drugih ne bi mogli obstati. Torej potrebujemo eni druge za napredek, za družbo, za boljše življenje in ne nazadnje za preživetje. Zato je potreben temeljit razmislek, ali lahko vsaka od obeh strani prispeva k boljšemu življenju. Osebno sem prepričana, da je to možno.

Zavedam se, da takih sprememb ni možno vpeljati na hitro, saj nobena sprememba te vrste ni bila uveljavljena čez noč. Saj smo za uzakonitev 40 – urnega delovnika potrebovali 50 let! Sama sicer menim, da ob sedanjem napredku tako družbene zavesti kot tehnologije ne bomo potrebovali nadaljnjih 50 let za krajši delovnik in da to lahko izpeljemo v naslednjem desetletju, kot je to tudi predstavljeno v našem programu Socialnih demokratov Nov začetek. Dejansko so v programu postavljena dobra izhodišča, ki jih lahko uporabimo pri pogajanju in usklajevanju s socialnimi partnerji. Ob tem si drznem postaviti zahtevo, da morajo sindikati brezpogojno zagovarjati enaka stališča, kot jih zagovarjamo Socialni demokrati. Kdaj, če ne zdaj?

Že daljše obdobje zasledujemo podatke, da v Sloveniji primanjkuje delavcev, torej bi morala cena delovne sile (izraz, ki se uporablja kot ekonomska kategorija) zrasti, pa temu še vedno ni tako. Zakaj? Ker imajo delodajalci še vedno možnost zaposlovanja ljudi iz drugih držav EU (praviloma ekonomsko šibkih držav) in tretjih držav (države bivše Jugoslavije). Ob tem pa smo že pozabili na številne življenske tragedije tujih delavcev – migrantov, ki ostanejo brez plačila, brez socialne pomoči ob izgubi zaposlitve in varnosti. In vse to se dogaja s tihim pristankom državnega aparata, ki sledi praviloma zahtevam delodajalcev. Seveda morata država in njene institucije ustvarjati najboljše pogoje za razvoj gospodarstva in posledično delodajalcev, vendar mora na drugi strani država imeti ustrezno zakonodajo in jo predvsem tudi izvrševati za varovanje pravic delavcev. Le tako bosta obe strani lahko uspešni, enakovredni in obenem varni.

In ko moje razmišljanje teče naprej v smeri krajšanja delovnika, moram seveda tudi izpostaviti, da ni pričakovati, da se bodo spremembe zgodile same od sebe. Zato je potrebna volja vseh socialnih partnerjev. Ob tem pa morata država in vladajoča politika imeti vlogo glavnega pogajalca in mediatorja, ki mu je v interesu in zato omogoča pogoje za močno in napredno gospodarstvo, ob zavedanju, da to gospodarstvo poganjata znanje in delo visoko motiviranih zaposlenih.

Iz osebnih izkušenj lahko povem, da poznam veliko zaposlenih, ki bi raje imeli nekaj več prostega časa kot pa nekoliko višjo plačo. Korelacija med višjo plačo in prostim časom je praviloma višja pri mlajših generacijah. Kar je seveda razumljivo, saj gre za ljudi, ki so na začetku svoje življenske in karierne poti in si šele ustvarjajo življenje. Bolj ko se odmikamo proti srednjim in zrelim letom, raste težnja po prostem času. In to je tudi možno doseči. Razvoj tehnologije, digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija prinašata nove, revolucionarne preboje, za kar so seveda zaslužni ljudje. Produktivnost in dodana vrednost s tem raste in pri tem je potrebno postaviti vprašanja: ali je tehnološki napredek namenjen samo delodajalcem za povečevanje njihovega dobička? Ali niso za ta napredek zaslužni tudi zaposleni in zato imamo pravico da sadove tega dela občutimo tudi v obliki krajšanja delovnega časa?

Naj ob zaključku strnem nekaj misli. Krajšanje delovnika nee bo enostavno, saj nikoli ni bilo, ampak ni pa nemogoče. Krajšanje delovnika niso samo pričakovanja delavcev, ampak bo tudi potreba družbe, saj se tehnološki napredek odvija z nepredstavljivo hitrostjo in veliko delovnih mest bo zato ukinjenih. Obenem pa bo zaradi napredka veliko novih delovnih možnosti in poslovnih modelov in eden izmed njih je zagotovo krajši delovnik. Socialni demokrati smo začeli razmišljati pravočasno, in sedaj si želim, da čimprej preidemo k dejanjem. Čisto za konec pa podajam odgovor na moje vprašanje iz naslova in kot odgovor si bom izposodila slogan Slovenske turistične organizacije: Zdaj je čas, moja Slovenija, da v naslednjem desetletju izborimo krajši delovnik za vse nas!