Samo ja pomeni ja!

Konec novembra 2019 sem prejela empirično študijo reprezentativnega vzorca pravosodne prakse v zvezi s KD posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe.

Glede na vse pogovore s predstavnicami nevladnih organizacij, ki pomagajo žrtvam, sem rezultate pričakovala, a vendar so me presunili nekateri primeri obrazložitev zavrženja: ravnanje domnevnega storilca je sicer neprimerno, a ne kaznivo; pasivno trpljenje ali slab odpor lahko storilca zavede, da naj bi šlo za prikrit pristanek; kakšne intenzitete je sila, sposobna streti odpor; olajševalne okoliščine v posameznem primeru, kot so kratko trajanje posilstva, znaten prispevek oškodovanke, alkoholiziranost, da se je storilec vrnil iz zapora, kjer ni imel možnosti zadovoljiti svojih potreb…

Sodišča praktično ne posegajo po zgornji polovici zagroženih sankcij, najvišja izrečena za vsa obravnavana kazniva dejanja je bila 6 let zapora, prav tako nas je presenetil relativno velik delež pogojnih obsodb.

Ko sem se izpostavila, da zagovarjam model afirmativnega soglasja »samo Ja pomeni ja«, se je name usul tudi plaz posmehovanj, od očitkov o feministični histeriji do razlag, da se proti vsem nezaželenim socialnim praksam ni mogoče bojevati s sredstvi kazenske represije. Prvo misel: »Kakšen pa je ta človek, ki tako razmišlja?!« sem največkrat zadržala zase.

S spremembo Kazenskega zakonika bomo družbi dali odgovor na vprašanje, za katera ravnanja je še sprejemljivo, da ostanejo nekazniva, v kakšnem obsegu bo pravo varovalo posameznikovo spolno avtonomijo!

Če primerjamo varovanje spolne avtonomije z varovanjem zasebne lastnine – če bi storilec vzel in si prilastil mobilni telefon s klopi poleg oškodovanca v parku (»za katerega bi tudi lahko rekli, da se je pravzaprav kar ponujal«), nasprotovanje sploh ni potrebno. Gre za kaznivo dejanje tatvine. Pri spolnem odnosu pa naj bi presojali intenziteto obrambe ali sile, ki je sposobna streti odpor, kot imamo urejeno v sedanjem modelu prisile oz. ali je oseba na dovolj prepoznaven način izrazila ne, kot je v primeru t.i. veta. Lastnina uživa večje varstvo.

Vesela sem in se zahvaljujem vsem za pomoč, da so se izpostavile in izpostavili v razpravi o primernem varstvu spolne avtonomije. Zlasti pa vsem žrtvam, da so zbrale moč in spregovorile. Ta dolga pot potrebnih razprav in dejanj, verjamem, da se bo na seji odbora za pravosodje v državnem zboru rezultirala z zadostno podporo spremembam in dopolnitvam Kazenskega zakonika po modelu »Samo ja pomeni ja«. Spomnim se besed, ki so se mi na tej poti vtisnile v spomin: »A bomo dosegli, da se ne rabiš borit, da te pustijo pri miru?«

Prvi korak – sprememba miselnosti družbe je narejen. Pozdravljam pričakovano pozitivno odločitev poslank in poslancev, pa tudi ministrstva za pravosodje, da je prisluhnilo in predlagane dikcije nevladnih organizacij še izboljšalo. Tudi v prihodnje o tem ne smemo molčati. Kot mnogo drugih pravic, smo tudi to izborile. Človekove pravice niso podeljene in samoumevne. Njihovo varovanje mora biti vsak dan na dnevnem redu naših življenj!