Naj zavlada mir

Mineva eno leto od pričetka vojne. V svobodnih demokratičnih državah je to napad na suvereno državo. Leta stabilnosti in miru so zaradi številnih razlogov, in še posebej zaradi svojeglavosti enega človeka v Kremlju, evropski kontinent ponovno pripeljale na rob človeške katastrofe. Soditi in obsoditi bi prepustili zgodovini ter njeni stroki, ki mora zgodbo gledati objektivno. Neizbežno dejstvo pa ostaja, da je Rusija vojaško posegla v suvereno državo in vsak dan izvaja teror nad ukrajinskih ljudstvom. Razumevanje samega konflikta in vseh ozadij je stvar percepcije, svoje bom poskušal razložiti skozi zgodovinski in politični pogled, vse od razpada Carske Rusije do današnjega dne. V tej zgodbi so številne grozote, zavajanja in preoblikovanja politike, tako v regiji kot v svetu.

Geografsko območje današnje Ukrajine je tekom zgodovine zamenjalo več državnih struktur, od kraljevin, konfederacij, cesarstev, diktatur in sodobnih demokratičnih držav. Tako težko izberemo začetno točko v zgodovini in ustvarimo celostno sliko, ki vključuje vse dejavnike ter ključne zgodovinske osebnosti. Sam bom kot zgodovinar ta komentar pričel tekom prve svetovne vojne, natančneje z boljševiško revolucijo, ki je pomenila konec ruskega Carstva, lahko rečemo tudi konec tretjega Rima. Po času, ko so boljševiki prevzeli oblast, umorili carsko družino, bomo pregled nadaljevali z Ukrajinsko Sovjetsko socialistično republiko, ki je bila ena izmed ustanovnih članic Sovjetske zveze.

V letu 1932 je Komunistična partija Sovjetske zveze na področju Ukrajine izvedla Gladomor, v katerem je po ocenah umrlo do pet milijonov Ukrajincev. Že takrat se je kazalo etnično čiščenje, ki smo mu priča tudi danes. O teh dejanjih se dolgo ni govorilo, nekateri pa še vedno opravičujejo takšno početje, ki je popolnoma nedopustno. Leta velike lakote so minila, ko je v veljavo stopil sporazum med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo, ki je kasneje propadel, rezultat tega je bilo nešteto umrlih na obeh straneh. Povojno obdobje je prineslo tudi reorganizacijo znotraj same Sovjetske zveze, ki je, iz današnjega vidika, prinesla veliko spremembo. Ukrajini se je v ozemeljsko upravljanje priključil Krimski polotok, ki predstavlja kamen spotike še danes. Takrat, kot večkrat v zgodovini, ni bilo pomislekov, da bo, tudi kot nekateri imperiji prej, Sovjetska zveza razpadla. Težko je govoriti, da je Krim ruski, saj bi iz zgodovinskega vidika takšno zahtevo lahko imela tudi Turčija, kot naslednica Otomanskega cesarstva. Ker bi lahko na dolgo tukaj zgodovinsko razpravljal, bom to poglavje zaključil samo iz vidika mednarodnega prava: Krim je de jure Ukrajinski.

Menim, da so ključni trenutki njihove zgodovine delno povezani z združitvijo Nemčije. Takšno tezo je pogumno postaviti, še težje jo je zagovarjati, ampak dejstva so zgovorna. Tekom pogajanj o združitvi Nemčije so takrat izpustili pomembno vprašanje – to je širitev zveze Nato na vzhod. Vzhodni del je postal del tega vojaškega združenja, nihče pa ni pomislil, da bo to imelo posledice tudi v širši regiji. Vsi poznamo uspešno zgodbo integracije vzhodnih držav v družino Evropske unije in Severnoatlantskega zavezništva. Če so nekdanje države komunističnega bloka z zanosom izpeljale preobrazbe, pa je bila manj vesela Rusija, ki je kar naenkrat imela v svoji soseščini močnega vojaškega igralca, kateri je, po njihovem prepričanju, predstavljal grožnjo. Ampak tudi to še ni pripeljalo do večjih političnih preigravanja na svetovnem političnem parketu. Vse dokler je bila Finska nevtralna, Belorusija in Ukrajina pa sta bili tesni politični zaveznici režima v Kremlju.

Do velikih preobratov je prišlo leta 2013 v času Majdanske revolucije, ki je privedla do zamenjave oblasti v Kijevu in nakazala proevropsko politiko v Ukrajini. Po Olimpijskih igrah leta 2014 so dogodki pripeljali do priključitve Krimskega polotoka Ruski federaciji. Pričela se je vojna na vzhodu Ukrajine. Že takrat je vse kazalo, da za separatisti stoji Rusija in njena vojska, ki sta upornike podpirali tako finančno kot vojaško. Žal se v vsej angažiranosti svetovne politike ni našla mirna rešitev

24. februarja 2022 se je pričela nova vojna na evropskih tleh.

Rusko vodstvo je menilo, da bo s skrbno načrtovano »vojaško operacijo« pregnalo ukrajinsko vodstvo iz države, vojska se bo pa predala. Plan ni uspel, Ukrajina se je uprla. Še po enem letu vojskovanja se upira drugi največji vojski sveta. Z besedami nekdanjega ameriškega predsednika Obame, ki je v zgodovini zaradi svoje retorike skoraj zakuhal mednarodni incident, je Rusija zgolj regionalna velesila. Po vsem videnem, je morda imel prav.

Vojna po enem letu v Ukrajini še traja, ta je v svojih protiofenzivah ponovno osvobodila nekaj ozemlja. V bodoče je pričakovati, da jih bo še več. Prihodnost konflikta je odvisna od mednarodne podpore. Zaradi ruske politike zgolj trpi nedolžno prebivalstvo in tudi svet. Negotovost ostaja, kaj bo prinesla pomlad. Prihodnost pa je nemogoče napovedati.

Veliki poraženec tega konflikta je Putinov režim, ki je sebe na mednarodnem prizorišču izoliral, oslabil lastno ekonomijo in tisoče lastnih državljanov pognal v beg iz lastne države. Rusko vojaško vodstvo v Ukrajini ni pričakovalo takšne enotnosti ukrajinskega ljudstva in podpore s strani Evropske unije ter zahodnih držav. Izgube, ki jih doživljata obe strani so visoke. Vedno novi vojaki, ki se v bojih znajdejo slabo oboroženi in neizkušeni. Pozicijsko bojevanje, ki spominja na vojskovanje iz časa prve svetovne vojne, se je tako skoncentriralo na območju vzhodne in južne Ukrajine, kjer se frontna črta premika zelo počasi. Rusija ima svojo premoč zgolj v orožju dolgega dosega, ki jim ga pa, vsaj po mnenju strokovnjakov, pričenja zmanjkovati. Rusija ima de jure vojno tudi z Japonsko, s katero po drugi svetovni vojni ni nikoli podpisala mirovne pogodbe in takšna situacija se zna ponoviti tudi z Ukrajino.

Poraženec na dolgi rok zna postati tudi Evropska unija in njene posledice na ekonomskem področju, kar najbolj občuti prebivalstvo v vsakdanjem življenju. Podpora evropskega prebivalstva Ukrajini bo tako odvisna od življenjskih stroškov. Nepričakovano pa je ta vojna, vsaj za kratki čas, povezala Evropsko unijo, ki je zaradi morebitnih lastnih notranjih konfliktov neenotna. Tako je iz političnega preigravanja kot velika zmagovalka izšla Poljska, ki je pred vojno v evropski družini veljala za protievropsko državo, kršiteljico človekovih pravic, vladavine prava in zaveznico Orbanove politike. Sedaj je solidarna, napredna, sočutna in proevropska država, ki bo morda s svojo solidarnostjo, ekonomijo in vojsko vsaj po Brexitu prevzela njeno mesto, kot ene izmed vodilnih držav članic ob boku Francije in Nemčije.

Konfliktu še ni videti konca. Upajmo, da se bo vojna končala za pogajalsko mizo in mirovno pogodbo, da se ne konča kot še eno konfliktno območje, ki bo leta zaposlovalo in ogrožalo ves svet. Takih poznamo ogromno. Vedno nastradajo nedolžni ljudje. Nepregledne množice preminulih.

Pogum in hrabrost Ukrajincev sta izjemna.

Slava Ukrajini! Naj zavlada mir!