V zadnjih tednih spet spremljamo eskalacijo bližnjevzhodnega konflikta. Zdi se, da se je spet prižgal znani sod smodnika. Konflikt ima zelo kompleksno strukturo in večtisočletno zgodovino. Muslimani, Judje ter kristjani štejejo to območje in mesto Jeruzalem med najsvetejše kraje. Predstavlja krožišče interesov, katerih izvor bi lahko iskali že v Stari zavezi. Velesile, ki imajo na tem območju svoje interese, še dodatno podpihujejo ta konflikt, prepričane, da ga poskušajo reševati. Nedavne intervencije s strani velesil so privedle do destabilizacije celotnega območja. Na čelu z Združenimi državami Amerike (ZDA), ki so pod pretvezo demokratizacije destabilizirale Libijo in Sirijo, še pred tem Irak. Ne bi bilo narobe reči, da so pomagale ustvariti zloglasno Islamsko državo, skuhale serijo vojn ter v beg pognale množice ljudi.

To je seveda širša problematika, ampak sam bi se osredotočil predvsem na Palestino in Izrael in z njima povezanima nacionalizmoma. Zgodovinski pregled dogodkov kaže, da je Bližnji vzhod konfliktno ozemlje vse od judovskih vojn z rimskim cesarstvom pa do danes. Evropski nacionalizem ter antisemitizem sta v 19. stoletju imela močan vpliv na ustroj judovskega nacionalizma. Judje celotne Evrope so bili deležni diskriminacije in zatiranja. To sovraštvo s strani antisemitov je judovsko prebivalstvo spodbudilo k čezmejnemu povezovanju. Iz tega povezovanja so nastale prve ideje o samostojni judovski državi. Evropski judje so se organizirali in sklicali prvi sionistični kongres, kjer so si zastavili nadaljnje cilje. Res je, da večina sploh ni imela pojma o deželi, kjer bi ustanovili svojo državo.

Židje oziroma Judje (poimenovanje je odvisno, če vzamemo besedo iz francoščine oziroma nemščine) so se po svetopisemskem izročilu naselili v Kanaan. Dežela Kanaan je v različnih obdobjih pripadala Asircem, Babiloncem, Perzijcem, Grkom in Rimljanom, dokler je niso v 7. stoletju osvojili Arabci. Palestina, kakor so jo poimenovali kasneje, je tako v muslimanskih rokah ostala vse do propada Osmanskega cesarstva. Obstajalo pa je kratko obdobje, ko je nad deželo gospodovalo Jeruzalemsko kraljestvo. Kristjani, ki so v 11. stoletju za slabo stoletje obvladovali to deželo, so se zaradi sekularizacije umaknili, ampak sveti kraji so še vedno pomemben del njihove vere. Konflikt torej ostane še med Judi ter muslimanskimi prebivalci tega območja. Judje, ki so po judovskih uporih (med leti 66-135 našega štetja) predstavljali manjšinski del prebivalstva, so v sožitju z Arabci živeli vse do prihoda prvih sionistov.

V 19. stoletju je Evropo zajel val nacionalizmov, ki so se v pomembni meri napajali tudi z antisemitizmom. Spomnimo se na afero Dreyfus v Franciji, ki je v tistem času močno razdelila francosko javnost. Sojenje judovskemu častniku Dreyfusu, obtoženemu in tudi obsojenemu vohunjenja za Nemčijo, je kot mlad novinar spremljal jud Theodor Herzl, ki je na tem sojenju spoznal, da pripada neki »drugačni« skupini, in to so bili judje. Konservativni del politike in katoliška cerkev sta Dreyfusovo »izdajstvo« (ki ga ni bilo) označila za zaroto Judov proti Franciji in vojski. Danes to ime prepoznamo kot enega od očetov sionizma. Podobno lahko zasledimo v takratni carski Rusiji, kjer je antisemitizem predstavljal uradno državno politiko. Judje so se na take dogodke odzvali in iskali nove dežele, kjer bi lahko celotno judovstvo živelo v miru. Palestina kot dežela, ki jo je Judom obljubil sam bog, je predstavljala odlično rešitev.

Konec prve svetovne vojne je prinesel delitev ozemlja Osmanskega cesarstva. Bližnji vzhod sta si razdelili Francija in Velika Britanija. Francija je dobila mandat nad Sirijo, Britancem pa je pripadala Transjordanija, ki so jo razdelili na več ločenih ozemelj. Nove mandatne oblasti so bile spočetka naklonjene judovski kolonizaciji in kasnejši judovski državi. Ta je judom bila obljubljena z Balfourjevo deklaracijo. Sama kolonizacija pa ni bila sprejeta s strani arabskega prebivalstva, ki se je upiralo ter zahtevalo konec naseljevanja. Arabske želje so naletele na gluha ušesa, kolonizacija se je nadaljevala ter v tridesetih letih prejšnjega stoletja dosegla vrhunec. To množično naseljevanje bi lahko pripisali vzponu nacionalsocializma in protijudovskih zakonov, ki so dobili veljavo v Nemčiji.

Sionizem se je tako razvil kot odgovor na antisemitizem v Evropi. Ideja sionizma, vrnitve v deželo praočetov, je z leti postala zelo močna, še posebej s prihodom Hitlerja in nacionalsocialistov na oblast v Namčiji. Alije (obdobja) priseljevanja so v Palestini sprožile močan odpor s strani arabskega prebivalstva, ki je vodil v palestinski nacionalizem.

Britanski mandatni organi, ki so bili spočetka še naklonjeni judovskemu prebivalstvu, so dovolili, da so judovske množice prihajale v Palestino. Na te migracije se je odzvalo arabsko prebivalstvo, ki je našlo skupnega zunanjega sovražnika. Palestince moramo na nek način razumeti, saj so branili svojo domovino pred prišleku z Evrope. Judje in Arabci so stoletja skupaj živeli v miru, dokler v deželo niso začeli prihajati religiozni nacionalisti, kar je sprožilo konflikt. Mandatne oblasti so se na nasilje odzvale in ustavile naseljevanje. Prepoved naseljevanja je pomagala k vzniku židovskih terorističnih skupin. Skrajne judovske organizacije so med drugo svetovno vojno in po njej napadale arabsko prebivalstvo in britanske vojaške postojanke. Torej lahko rečemo, da so se Judje borili na strani zaveznikov proti nacionalsocializmu ter proti Britancem, od katerih so legalno prijemali orožje.

Konec vojne leta 1945 je pomenil konec velikih imperijev in prebujanje novih velesil. Nezadovoljstvo in nasprotovanje britanskim dejavnostim je dne 22. julija 1946 Irgun (judovska teroristična organizacija) spodbudilo, da so razstrelili hotel King David in uničili britansko vrhovno poveljstvo ter sekretariat. Dva dni pozneje so oblasti razglasile, da so teroristične skupine (Hagana, Palmah, Irgun, Štern) in judovska agencija odgovorni za nasilje v Palestini. Britanska vlada ni vedela, kako zadovoljiti oba naroda, tako da je mandat nad Palestino predala Organizaciji združenih narodov. Generalna skupščina OZN je leta 1947 sprejela sklep, ki je predvidel dve državi, Izrael in Palestino. Judje so rešitev sprejeli, Arabci ne. So pa Judje to resolucijo prekršili. Obe državi bi namreč morali nastati natanko dva meseca po umiku mandatnih sil. Izrael je svojo državo razglasil že v noči s 14. na 15. maj, ko so odšli zadnji britanski vojaki. Ustanovitev Izraela ni prinesla popolne demokratične države, ampak so ustanovili etnocentrično nacionalno državo, kjer vera koristi voditeljem države. Palestinci, ki bi morali postati polnopravni državljani Izraela, so ostali prebivalci brez pravic.

Ob ustanovitvi Izraela so se odzvale še ostale arabske države (Arabska liga) ter s svojimi armadami vkorakale v Palestino z namenom, da bi zaščitile palestinsko ljudstvo. Izrael, ki je bil bolje oborožen ter organiziran, iz te vojne izide kot zmagovalec. Vojne, ki so sledile, so še okrepile položaj Izraela, saj je iz vseh izšel kot zmagovalec. 

V času zasedbe palestinskega ozemlja je odrasla nova generacija, ki se je bila pripravljena zoperstaviti izraelski okupaciji. Prav ta generacija je postala glavni akter v času intifade (upora proti judovski okupaciji) leta 1987. Gibanje se je tako iz demonstracij prevalilo v pravo nacionalno vstajo. V odpor ni bilo vključeno orožje, šlo je za ljudsko nepokorščino, ki se je bojevala s kamenjem in molotovkami. Palestinska nepokorščina je imela tudi zunanjepolitične posledice. Strah pred podobnimi izbruhi je jordanskega kralja Husseina bin Talala privedel do odločitve, da je Zahodni breg predal Palestinski osvobodilni organizaciji. Pripadniki intifade in njeno vodstvo so od Palestinske osvobodilne organizacije zahtevali samostojno državo. Na to zahtevo se je odzval Palestinski nacionalni svet ter 15. novembra 1988 razglasil neodvisnost Palestine.

Ob neštetih pogajanjih o miru so Palestinci dobili delno avtonomijo, popolne suverenosti pa  niso dosegli nikoli. Tudi slavni Camp David leta 2000, na pobudo ameriškega predsednika Clintona, ki je šel na vse ali nič, zaradi Arafatove zavrnitve ni prinesel preboja. Izrael tako še naprej zaseda večji del Zahodnega brega ter se občasno vojskuje s palestinskimi uporniškimi skupinami. Pri teh spopadih je največkrat prizadeto nedolžno prebivalstvo, kot smo temu priča v zadnjih dneh.

Torej je vprašanje, kako omenjeno zgodovinsko-politično stanje obravnavati? Na svetu obstaja zgodovina brez narodov, ne obstaja pa narod brez zgodovine. Na takšno zgodovino so se sklicevali privrženci sionizma, rekoč, da (jim) je deželo podaril sam bog, da jo je podaril judovskemu ljudstvu. Preplet zgodovine in mitov je konstitutivni del vsakega naroda in njegove identitete. Sionisti se pri vrnitvi v Sion niso ozirali na resničnost, ampak so pravico in legitimacijo iskali v svoji veri. Pri prebiranju Zamišljenih skupnosti, knjige, ki jo je spisal Benedict Anderson, zasledimo pomembno tezo: »narod je zamišljena politična skupnost«, in prav to bi lahko rekli za judovsko prebivalstvo. Povedano drugače, vse, kar je večje od plemena, je zamišljena skupnost. Judje so v sklopu drugih narodov v Evropi preživeli dva tisoč let in nato so postali ljudstvo, ki zahteva »od boga dano zemljo«.

Takšna zgodovinska dejstva in sociološke teorije je lahko napisati, ampak konec sovraštva na bližnjem vzhodu pa predstavlja zelo oddaljen cilj. Mir pa bi lahko zavladal, če bosta obe strani spoštovali resolucije, ki jih je sprejela generalna skupščina Združenih narodov. Če uporabim misel nekdanjega ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja, se bo Izrael moral odločiti, ali bo damokratična ali judovska država. Očitno je imel prav, ko je dejal, da ne more biti oboje. 

Za nastalo situacijo so prav tako soodgovorne tudi zahodne države, ki s svojim molkom dovoljujejo nasilje, ki ga Izrael izvaja nad palestinskim prebivalstvom. Tukaj bi morala mednarodna politika odigrati svoj del naloge in preprečiti nadaljnjo nasilje v Palestini in širši regiji. Država, kot pa je Slovenija, bi pa morala za razliko od izobešanja zastav agresorja premisliti o priznanju Palestine kot neodvisne in samostojne države. Upanje na mirno rešitev še obstaja, in to samo, če se bodo velike sile odrekle svojim interesom v deželi.