22. maj, mednarodni dan biotske raznovrstnosti

Maja obeležujemo več mednarodnih dni, namenjenih opozarjanju na pomen ohranjene narave in njenih elementov, ter prav vsi od njih so osredotočeni na biotsko pestrost, katere mednarodni dan obeležujemo prav danes. Z namenom ohranjanja in krepitve pestrosti živega sveta ter življenjskih okolij ga v Sloveniji obeležujemo od leta 1996, ko je Slovenija postala pogodbenica Konvencije o biotski raznovrstnosti. A ne glede na obeleženja mednarodnih dni je spodbuda razprav o naravi, naši prihodnosti in trajnostnem življenju potrebna prav vsak dan. V Sloveniji smo doslej zabeležili že več kot 30 tisoč živalskih in rastlinskih vrst ter gliv, med njimi je več kot 1.100 vrst zavarovanih in še približno enkrat toliko po sicer že zastarelih podatkih ogroženih. V okviru naravovarstvenega omrežja Natura 2000, katerega mednarodni dan smo obeležili včeraj, varujemo v Sloveniji 205 živalskih in 27 rastlinskih vrst ter 60 naravnih okolij. A navkljub vsem tem zares zavidljivim številkam glede na velikost naše države, se premalo zavedamo, da nam biotska pestrost izginja pred očmi, da je npr. stanje več kot polovice vrst, vključenih v omrežje Natura 2000, v neugodnem stanju ali pa se njihovo stanje slabša.

Biotska pestrost, pestrost življenja ali biodiverziteta, sicer pogosto uporabljena tudi raznovrstnost (a v resnici je biotska pestrost mnogo več kot le pestrost vrst), ni samo število vrst živih bitij ali njihovih osebkov. Pravzaprav je vse živo v vseh svojih oblikah, vonjih in barvah, kar nas obdaja. Je pestrost vsega živega, od genov, bakterij, gliv do rastlin in živali, ki je nastala v milijardah let razvoja življenja na našem planetu in je med seboj tako povezljiva, da skupaj tvori kompleksen sistem. Tako je biotska pestrost še kako povezana z našim vsakdanom, je odraz nekega časa na nekem mestu in nam ob upoštevanju primernega znanja ponuja tudi zgodbo preteklosti in prihodnosti. Prav prihodnost pa nam nakazuje temačnejša poglavja, če ne bomo spremenili svojega odnosa in načina življenja. Ravno zato, ker to pestrost lahko merimo, vemo, da nam danes izginja pred prav vsakim našim očesom mnogo hitreje, kot kadar koli prej. V slabem stanju so travišča, pod velikim pritiskom so tako rekoč vsa mokrišča. Vemo za kopico vrst, ki jih že leta nismo več opazili, za vrste, ki jih najmanj lokalno izgubljamo že med posameznimi leti. Pri tem so najbolj na udaru žuželke (metulji, kačji pastirji, hrošči …), dvoživke, ribe, mnoge travniške ptice.

Poleg družbene, kulturne in tudi estetske vrednosti se moramo zavedati, da nam biotska pestrost omogoča preživetje. Dobrine, ki nam jih nudi narava, tako posredno kot neposredno, so tako samoumevne in vsakdanje, da se jih večinoma niti ne zavedamo. Rastline zagotavljajo kisik in čistijo zrak. Gozdovi in mokrišča čistijo in zadržujejo vodo, tudi preprečujejo poplave in sušo ter so ključni naravni elementi za blaženje vplivov podnebnih sprememb. Biotska pestrost je tudi vir zdravilnih učinkovin in hrane (ob četrtkovem svetovnem dnevu čebel smo npr. lahko izvedeli, da je zgolj vrednost opraševanja žuželk za slovensko kmetijstvo ocenjena na kar 120 milijonov evrov letno) ter obenem povečuje tudi priljubljenost krajev za oddih in rekreacijo. Ohranjanje biotske pestrosti je za ljudi izjemnega pomena, predvsem ker nam zagotavlja stabilno okolje, v katerem lahko ne samo živimo, temveč preživimo. Mar ni že to razlog, da bi nas tako izjemno hitra izguba biotske pestrosti, kot smo ji priča, morala nadvse skrbeti?

Večina nas pozna zgodbo o 101 dalmatincu, tej črno-beli pasji pasmi. A na današnji dan bi bilo bolj primerno to trimestno številko povezati s prav toliko starim prvim naravovarstvenim programom na Slovenskem s preprostim naslovom Spomenica. Ta sedemstranski program je, če povzamem, obsegal štiri ključne zahteve: ustanovijo naj se zavarovana območja; zavarujejo naj se redke in za naše kraje tipične vrste živali in rastlin ter dosledno izvaja zakonodaja; vzpostavi naj se učinkovit nadzor; treba je zainteresirati najširše javnosti za varstvo narave. Absolutno smo lani Spomenici namenili premalo pozornosti. Tudi zato ker je ta program, še po 101 letu, zelo aktualen, četudi so danes naši izzivi že tudi drugačni. En največjih je v Sloveniji zagotovo izvajanje dogovorjenega in predpisanega. Najsi to velja za mednarodne kot tudi državne predpise ter medsebojna dogovarjanja. A četudi nas Spomenica spominja in pripominja, da je naravovarstvo državotvorno, da je del domoznanstva in da je poznavanje ter spoznavanje narave pomembno in prvobitno, je Slovenija prav ob stoletju Spomenice sprejela za reševanje biodiverzitetne krize preslab Nacionalni program varstva narave (NPVN) kot del Nacionalnega programa varstva okolja 2030 ter vanj nekako »stlačila« še novo Strategijo ohranjanja biotske raznovrstnosti. Nevladne organizacije s področja ohranjanja narave smo nad pripravo tako pomembnega dokumenta bdele, se vključevale v razprave in ves čas pristojno ministrstvo, kasneje pa tudi parlamentarne stranke, opozarjale, da je NPVN vsebinsko šibak in premalo ambiciozen za izzive, ki so pred nami. Imeli smo priložnost, da si zastavimo trdnejše cilje za ohranjanje biotske pestrosti in posredno s tem tudi nas samih, a smo to priložnost zapravili. Zgovorno je že dejstvo, da v strategiji niso niti omenjene hidroelektrarne, ki so trenutno ena največjih groženj biodiverziteti pri nas. Iz celotnega NPVN in strateškega načrta odseva dejstvo, da ohranjanje narave pri nas nima dolgoročne vizije in tako ostajamo na ravni nekih splošnih ukrepov, za katere pa beležimo neučinkovite ali pa preslabe rezultate. A na črno-belih listinah se naravi in njeni pestrosti ni kaj bolje godilo niti po sprejemu tem izzivom namenjenega nacionalnega programa. S sprejemom predvsem lanskoletnih spomladanskih svežnjev predpisov, pa enako lahko rečem tudi za letošnji trenutno najbolj medijsko prisoten zakon, naredili še korak vstran k doseganju prepotrebnih ciljev ohranjanja narave. A zgodba z NPVN v resnici ni zaključeno izgubljeno poglavje, saj mora letos okoljsko ministrstvo pripraviti pregled doseganja ciljev in izvajanja tega programa. Mi kot državljani, kot tudi druge javnosti, pa moramo nad tem pregledom bdeti in ponovno zahtevati od odločevalcev, da se pripravi ambiciozen in izzivom potreben spremenjen progam za dejansko doseganje ohranjanja narave in biotske pestrosti v Sloveniji.

Smo v času podnebnih sprememb, ki se še kako prepleta tudi z biotsko krizo, v času, ko se moramo še toliko bolj začeti resno zavedati posledic vseh svojih dejanj. Lokalno izginjanje in izumiranje vrst je danes nekajkrat hitrejše kot kadar koli v zemeljski zgodovini, pa je planet doživel že pet velikih izumrtij. Po vsakem izumrtju sta se narava in okolje popolnoma spremenila, pri čemer pa je »poglavitna« vrsta vedno popolnoma izginila. Čas je, da se ozremo okoli nas. Imamo dovolj informacij, da bi doumeli, da je čas za potrebne spremembe tukaj in zdaj. Ne samo za druge vrste, ki jih nimamo pravice iztrebljati, in njihove habitate, predvsem tudi za nas gre! Še je možnost, da nešteto negativnih trendov spremenimo in to moramo storiti prav tako za sebe. Vendar, a smo to že dojeli?

Zavedati se je treba, da imajo vse človekove dejavnosti vpliv na naravo. Zato v resnici naravovarstvo tudi potrebujemo – da se samoomejimo. Drži, da k ohranjanju biotske pestrosti lahko prispeva prav vsak. S tem, da ne uničuje ali neprimerno posega v ohranjene koščke narave, skrbi za cvetoče in opraševalcem prijazne vrtove, ne seka starih dreves z dupli, ne izvaja intenzivne rabe prostora, ne vnaša v okolje tujerodnih vrst, da prijavlja kršitve v naravi pristojnim organom, podpre naravovarstvene organizacije, ne verjame, da se poplavna varnost ureja s kanaliziranjem rek … in, kot še zelo pomembno, zahteva od svojih političnih predstavnikov zavzemanje za programe ohranjanja narave, za reševanje krize biotske pestrosti in spoštovanje že dogovorjenih standardov in predpisov ter te zahteve uresničuje tudi ob volitvah in na referendumih.

Danes zvečer se s finalom zaključi največje glasbeno tekmovanje, ki nam v več pesmih sporoča, da je ognja tu že veliko. Si ga želimo pogasiti? Če se bomo odločili res narediti korak naprej tudi za nas same, ne pozabimo tudi ob Mednarodnem dnevu biotske raznovrstnosti na zahteve 101 stare Spomenice, kjer moramo za ohranjanje narave angažirati najširše javnosti, tako svoje politične predstavnike, kot nas same. Usoda je v naših rokah.