SD
  • Glavna stran
  • Voli.SD
    • Tanja Fajon
    • Ekipa
    • Načrt
  • O stranki
    • Stranka
    • Ljudje
    • Organiziranost
    • Mednarodno
    • Zgodovina
    • Statut
  • Novice
    • Aktualno
    • Poslanska skupina SD
    • Mnenja
    • Teme
    • Prenos
    • Samo Dejstva
  • Novinarsko središče
  • Pridruži se nam
  • Menu Menu

#mnenja

Damijan Zrim

Damijan Zrim

Generalni sekretar Mladega foruma Socialnih demokratov

Palestina – vojna in mir

V zadnjih tednih spet spremljamo eskalacijo bližnjevzhodnega konflikta. Zdi se, da se je spet prižgal znani sod smodnika. Konflikt ima zelo kompleksno strukturo in večtisočletno zgodovino. Muslimani, Judje ter kristjani štejejo to območje in mesto Jeruzalem med najsvetejše kraje. Predstavlja krožišče interesov, katerih izvor bi lahko iskali že v Stari zavezi. Velesile, ki imajo na tem območju svoje interese, še dodatno podpihujejo ta konflikt, prepričane, da ga poskušajo reševati. Nedavne intervencije s strani velesil so privedle do destabilizacije celotnega območja. Na čelu z Združenimi državami Amerike (ZDA), ki so pod pretvezo demokratizacije destabilizirale Libijo in Sirijo, še pred tem Irak. Ne bi bilo narobe reči, da so pomagale ustvariti zloglasno Islamsko državo, skuhale serijo vojn ter v beg pognale množice ljudi.

To je seveda širša problematika, ampak sam bi se osredotočil predvsem na Palestino in Izrael in z njima povezanima nacionalizmoma. Zgodovinski pregled dogodkov kaže, da je Bližnji vzhod konfliktno ozemlje vse od judovskih vojn z rimskim cesarstvom pa do danes. Evropski nacionalizem ter antisemitizem sta v 19. stoletju imela močan vpliv na ustroj judovskega nacionalizma. Judje celotne Evrope so bili deležni diskriminacije in zatiranja. To sovraštvo s strani antisemitov je judovsko prebivalstvo spodbudilo k čezmejnemu povezovanju. Iz tega povezovanja so nastale prve ideje o samostojni judovski državi. Evropski judje so se organizirali in sklicali prvi sionistični kongres, kjer so si zastavili nadaljnje cilje. Res je, da večina sploh ni imela pojma o deželi, kjer bi ustanovili svojo državo.

Židje oziroma Judje (poimenovanje je odvisno, če vzamemo besedo iz francoščine oziroma nemščine) so se po svetopisemskem izročilu naselili v Kanaan. Dežela Kanaan je v različnih obdobjih pripadala Asircem, Babiloncem, Perzijcem, Grkom in Rimljanom, dokler je niso v 7. stoletju osvojili Arabci. Palestina, kakor so jo poimenovali kasneje, je tako v muslimanskih rokah ostala vse do propada Osmanskega cesarstva. Obstajalo pa je kratko obdobje, ko je nad deželo gospodovalo Jeruzalemsko kraljestvo. Kristjani, ki so v 11. stoletju za slabo stoletje obvladovali to deželo, so se zaradi sekularizacije umaknili, ampak sveti kraji so še vedno pomemben del njihove vere. Konflikt torej ostane še med Judi ter muslimanskimi prebivalci tega območja. Judje, ki so po judovskih uporih (med leti 66-135 našega štetja) predstavljali manjšinski del prebivalstva, so v sožitju z Arabci živeli vse do prihoda prvih sionistov.

V 19. stoletju je Evropo zajel val nacionalizmov, ki so se v pomembni meri napajali tudi z antisemitizmom. Spomnimo se na afero Dreyfus v Franciji, ki je v tistem času močno razdelila francosko javnost. Sojenje judovskemu častniku Dreyfusu, obtoženemu in tudi obsojenemu vohunjenja za Nemčijo, je kot mlad novinar spremljal jud Theodor Herzl, ki je na tem sojenju spoznal, da pripada neki »drugačni« skupini, in to so bili judje. Konservativni del politike in katoliška cerkev sta Dreyfusovo »izdajstvo« (ki ga ni bilo) označila za zaroto Judov proti Franciji in vojski. Danes to ime prepoznamo kot enega od očetov sionizma. Podobno lahko zasledimo v takratni carski Rusiji, kjer je antisemitizem predstavljal uradno državno politiko. Judje so se na take dogodke odzvali in iskali nove dežele, kjer bi lahko celotno judovstvo živelo v miru. Palestina kot dežela, ki jo je Judom obljubil sam bog, je predstavljala odlično rešitev.

Konec prve svetovne vojne je prinesel delitev ozemlja Osmanskega cesarstva. Bližnji vzhod sta si razdelili Francija in Velika Britanija. Francija je dobila mandat nad Sirijo, Britancem pa je pripadala Transjordanija, ki so jo razdelili na več ločenih ozemelj. Nove mandatne oblasti so bile spočetka naklonjene judovski kolonizaciji in kasnejši judovski državi. Ta je judom bila obljubljena z Balfourjevo deklaracijo. Sama kolonizacija pa ni bila sprejeta s strani arabskega prebivalstva, ki se je upiralo ter zahtevalo konec naseljevanja. Arabske želje so naletele na gluha ušesa, kolonizacija se je nadaljevala ter v tridesetih letih prejšnjega stoletja dosegla vrhunec. To množično naseljevanje bi lahko pripisali vzponu nacionalsocializma in protijudovskih zakonov, ki so dobili veljavo v Nemčiji.

Sionizem se je tako razvil kot odgovor na antisemitizem v Evropi. Ideja sionizma, vrnitve v deželo praočetov, je z leti postala zelo močna, še posebej s prihodom Hitlerja in nacionalsocialistov na oblast v Namčiji. Alije (obdobja) priseljevanja so v Palestini sprožile močan odpor s strani arabskega prebivalstva, ki je vodil v palestinski nacionalizem.

Britanski mandatni organi, ki so bili spočetka še naklonjeni judovskemu prebivalstvu, so dovolili, da so judovske množice prihajale v Palestino. Na te migracije se je odzvalo arabsko prebivalstvo, ki je našlo skupnega zunanjega sovražnika. Palestince moramo na nek način razumeti, saj so branili svojo domovino pred prišleku z Evrope. Judje in Arabci so stoletja skupaj živeli v miru, dokler v deželo niso začeli prihajati religiozni nacionalisti, kar je sprožilo konflikt. Mandatne oblasti so se na nasilje odzvale in ustavile naseljevanje. Prepoved naseljevanja je pomagala k vzniku židovskih terorističnih skupin. Skrajne judovske organizacije so med drugo svetovno vojno in po njej napadale arabsko prebivalstvo in britanske vojaške postojanke. Torej lahko rečemo, da so se Judje borili na strani zaveznikov proti nacionalsocializmu ter proti Britancem, od katerih so legalno prijemali orožje.

Konec vojne leta 1945 je pomenil konec velikih imperijev in prebujanje novih velesil. Nezadovoljstvo in nasprotovanje britanskim dejavnostim je dne 22. julija 1946 Irgun (judovska teroristična organizacija) spodbudilo, da so razstrelili hotel King David in uničili britansko vrhovno poveljstvo ter sekretariat. Dva dni pozneje so oblasti razglasile, da so teroristične skupine (Hagana, Palmah, Irgun, Štern) in judovska agencija odgovorni za nasilje v Palestini. Britanska vlada ni vedela, kako zadovoljiti oba naroda, tako da je mandat nad Palestino predala Organizaciji združenih narodov. Generalna skupščina OZN je leta 1947 sprejela sklep, ki je predvidel dve državi, Izrael in Palestino. Judje so rešitev sprejeli, Arabci ne. So pa Judje to resolucijo prekršili. Obe državi bi namreč morali nastati natanko dva meseca po umiku mandatnih sil. Izrael je svojo državo razglasil že v noči s 14. na 15. maj, ko so odšli zadnji britanski vojaki. Ustanovitev Izraela ni prinesla popolne demokratične države, ampak so ustanovili etnocentrično nacionalno državo, kjer vera koristi voditeljem države. Palestinci, ki bi morali postati polnopravni državljani Izraela, so ostali prebivalci brez pravic.

Ob ustanovitvi Izraela so se odzvale še ostale arabske države (Arabska liga) ter s svojimi armadami vkorakale v Palestino z namenom, da bi zaščitile palestinsko ljudstvo. Izrael, ki je bil bolje oborožen ter organiziran, iz te vojne izide kot zmagovalec. Vojne, ki so sledile, so še okrepile položaj Izraela, saj je iz vseh izšel kot zmagovalec. 

V času zasedbe palestinskega ozemlja je odrasla nova generacija, ki se je bila pripravljena zoperstaviti izraelski okupaciji. Prav ta generacija je postala glavni akter v času intifade (upora proti judovski okupaciji) leta 1987. Gibanje se je tako iz demonstracij prevalilo v pravo nacionalno vstajo. V odpor ni bilo vključeno orožje, šlo je za ljudsko nepokorščino, ki se je bojevala s kamenjem in molotovkami. Palestinska nepokorščina je imela tudi zunanjepolitične posledice. Strah pred podobnimi izbruhi je jordanskega kralja Husseina bin Talala privedel do odločitve, da je Zahodni breg predal Palestinski osvobodilni organizaciji. Pripadniki intifade in njeno vodstvo so od Palestinske osvobodilne organizacije zahtevali samostojno državo. Na to zahtevo se je odzval Palestinski nacionalni svet ter 15. novembra 1988 razglasil neodvisnost Palestine.

Ob neštetih pogajanjih o miru so Palestinci dobili delno avtonomijo, popolne suverenosti pa  niso dosegli nikoli. Tudi slavni Camp David leta 2000, na pobudo ameriškega predsednika Clintona, ki je šel na vse ali nič, zaradi Arafatove zavrnitve ni prinesel preboja. Izrael tako še naprej zaseda večji del Zahodnega brega ter se občasno vojskuje s palestinskimi uporniškimi skupinami. Pri teh spopadih je največkrat prizadeto nedolžno prebivalstvo, kot smo temu priča v zadnjih dneh.

Torej je vprašanje, kako omenjeno zgodovinsko-politično stanje obravnavati? Na svetu obstaja zgodovina brez narodov, ne obstaja pa narod brez zgodovine. Na takšno zgodovino so se sklicevali privrženci sionizma, rekoč, da (jim) je deželo podaril sam bog, da jo je podaril judovskemu ljudstvu. Preplet zgodovine in mitov je konstitutivni del vsakega naroda in njegove identitete. Sionisti se pri vrnitvi v Sion niso ozirali na resničnost, ampak so pravico in legitimacijo iskali v svoji veri. Pri prebiranju Zamišljenih skupnosti, knjige, ki jo je spisal Benedict Anderson, zasledimo pomembno tezo: »narod je zamišljena politična skupnost«, in prav to bi lahko rekli za judovsko prebivalstvo. Povedano drugače, vse, kar je večje od plemena, je zamišljena skupnost. Judje so v sklopu drugih narodov v Evropi preživeli dva tisoč let in nato so postali ljudstvo, ki zahteva »od boga dano zemljo«.

Takšna zgodovinska dejstva in sociološke teorije je lahko napisati, ampak konec sovraštva na bližnjem vzhodu pa predstavlja zelo oddaljen cilj. Mir pa bi lahko zavladal, če bosta obe strani spoštovali resolucije, ki jih je sprejela generalna skupščina Združenih narodov. Če uporabim misel nekdanjega ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja, se bo Izrael moral odločiti, ali bo damokratična ali judovska država. Očitno je imel prav, ko je dejal, da ne more biti oboje. 

Za nastalo situacijo so prav tako soodgovorne tudi zahodne države, ki s svojim molkom dovoljujejo nasilje, ki ga Izrael izvaja nad palestinskim prebivalstvom. Tukaj bi morala mednarodna politika odigrati svoj del naloge in preprečiti nadaljnjo nasilje v Palestini in širši regiji. Država, kot pa je Slovenija, bi pa morala za razliko od izobešanja zastav agresorja premisliti o priznanju Palestine kot neodvisne in samostojne države. Upanje na mirno rešitev še obstaja, in to samo, če se bodo velike sile odrekle svojim interesom v deželi.

Povej svetu!

FacebookTwitterWhatsAppLinkedInViberEmail
Pridi z nami

Preberi še:

dr. Jernej Štromajer: Roe proti Wadu ali volitve imajo posledice

Odločitev ameriškega vrhovnega sodišča, da razveljavi sodbo Roe proti Wadu, ki je bila 50 let temelj ustavno zagotovljene pravice do splava v ZDA, je dodobra pretresla svetovno javnost. Vendar do te odločitve večine skrajno konservativnih vrhovnih sodnikov ni prišlo čez noč, ampak je šlo za dolgoročno uresničevanje načrta desnice v ZDA, da si s pomočjo konservativnih sodnikov in republikanskih politikov oblikuje družbeno ureditev po svoji meri.
1. julija 2022/by Tadej Ekart

Matjaž Nemec: Vprašanje Zahodnega Balkana je test kredibilnosti EU in njena odgovornost za preprečevanje EU nešteto hitrosti

Ko ugasnejo luči velike dvorane, kjer so za okroglo mizo pred dnevi voditelji držav članic na Evropskem svetu zasedali ob strateško pomembnih temah, se pokaže realnost. Ta (žal) največkrat na obrazu nima nasmeškov in polna usta spodbudnih besed, temveč stare probleme, pri Bosni in Hercegovini šest let trajajočo težnjo, da jo EU (do)končno spozna kot kredibilnega partnerja, s katerim je vredno pričeti vsaj formalne pridružitvene procese. Ti sami po sebi ne pomenijo ne članstva v EU, ne garanta zanj.
28. junija 2022/by Tadej Ekart

Dr. Milan Brglez: Slovenska zunanja politika v času peticij, vojne v Ukrajini ter novih evropskih kriz

Pred dnevi sta v slovenski javnosti zaokrožili dve peticiji dveh skupin intelektualcev in vidnih osebnosti, med njimi tudi dveh bivših predsednikov republike in uglednih bivših politikov, ki sta vsaka na svoj način predstavili videnje rešitve agresije Ruske federacije proti in v Ukrajini. Sam nisem podpisal ne ene ne druge, ker menim, da je podpisovanje peticij vedno stvar predvsem civilne družbe, na aktivnih politikih, ki lahko glede predmeta peticije kaj političnega storimo (vsaj dokler so zahteve peticij v našem delokrogu), pa je, da zahteve civilne družbe upoštevamo in jih v okviru svojih pristojnosti ter glede na svoje zmožnosti in politične priložnosti tudi udejanjamo.
17. junija 2022/by Tadej Ekart
Vsa #mnenja
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Nov začetek
  • Ministrici za zunanje zadeve Slovenije in Nemčije Tanja Fajon in Annalena Baerbock za več sodelovanja med državama1. julija 2022 - 19:24
  • Odziv Nemca na odgovor Evropske komisije glede slovenskih državljank in državljanov, ki delajo v Italiji1. julija 2022 - 16:57
  • Minister Matjaž Han za okrepljeno vlogo Slovenije v mednarodnih razvojnih projektih30. junija 2022 - 17:09
  • Mladi forum s protestom v podporo ženskam, ki jim je bila odvzeta pravica do splava29. junija 2022 - 16:10
  • Delovno srečanje SD: Povezani lahko dosežemo najboljše rezultate28. junija 2022 - 13:00
  • Človekove pravice so prioriteta slovenske zunanje politike27. junija 2022 - 9:08
  • Dominika Švarc Pipan: Saniran je še en nedopusten poseg prejšnje vlade v delovanje tožilstva23. junija 2022 - 17:00
  • Tanja Fajon na vrhu PES: Potrebujemo jasen signal podpore in zavezanosti širitveni perspektivi Zahodnega Balkana23. junija 2022 - 15:16

Pridruži se nam na Facebooku!

Link to: Pristopna izjava
Pridruži se socialnim demokratom!
Link to: Doniraj
Podpri socialno demokracijo!
Link to: Prijava na novice
Prijavi se na naše e-novice!
Follow a manual added link
Poveži se v digitalno skupnost SD!
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej

Socialni demokrati
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Stranka

  • Stranka
  • Ljudje
  • Mednarodno

Volitve

  • Tanja Fajon
  • Program
  • Ekipa

Sodeluj!

  • Kontakt
  • Pridruži se nam
  • Skupnost članstva
  • Doniraj

Prijavi se na novice!

Forumi

  • Mladi forum
  • Ženski forum
  • Forum starejših
  • Zeleni forum

Mediji

  • Novice
  • Mnenja
  • Podcast
  • Medijsko središče

Splet

  • Impresum
  • Spoštovanje zasebnosti
  • Piškotki

SD, LMŠ, Levica, SAB in NeP za celostno ureditev področja poklicnih bolezni... Damjan Vinko: 22. maj, mednarodni dan biotske raznovrstnosti
Scroll to top

Ta stran uporablja piškotke.

OkejVeč informacij...

Spoštovanje zasebnosti



Kako uporabljamo piškotke?

Spletna stran uporablja piškotke. Piškotek je datoteka z informacijo o obisku na spletni strani, ki se ob obisku namesti na vašem računalniku. Piškotek je namenjen hitrejšemu in enostavnejšemu obisku spletne strani in na noben način ne spreminja programja vašega računalnika. Izbris piškotka iz vašega računalnika v nobenem primeru ne spremeni načina delovanja vašega računalnika in ne ogroža delovanja računalnika, operacijskega sistema, komponent in opreme.

Podatke, pridobljene s pomočjo piškotkov, uporabljamo izključno za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje ob obisku spletne strani. Podatki, zbrani na naši spletni strani, ne bodo posredovani tretjim osebam, če to ni izrecno navedeno. Za vsako morebitno posredovanje podatkov tretjim osebam bo zahtevana izrecna odobritev.

Več informacij o piškotkih si lahko preberete na tej povezavi.

Google Analytics

Ti poškotki zbirajo informacije, ki so v posplošeni obliki uporabljeneza razumevanje načina uporabe spletne strani, kako so učinkovita orodja, ki jih uporabljamo za obisk te spletne strani ali kako s prilagoditvami in vsebinami izboljšati uporabniško izkušnjo.

Če želite onemogočiti upotabo teh piškotkov, jih lahko onemogočite v nastavitvah vašega brskalnika.

Piškotki drugih storitev

Spletna stran uporablja tudi zunanje spletne storitve, kot so Google Fonts, Google Maps ali YouTube. Tovrstne storitve utegnejo zbirati podatke o uporabi njihovih storitev, kot je na primer IP naslov, zato jih lahko onemogočite tukaj. S tem utegnete bistveno zmanjšati funkcionalnost, izgled in izkušnjo spletne strani. Spremembe bodo uveljavljene ob ponovnem nalaganju strani.

Nastavitve Google Webfont:

Nastavitve Google Maps:

Nastavitve Vimeo in Youtube:

Spoštovanje zasebnosti

Več o načinu spoštovanja vaše zasebnosti lahko preberete tukaj.

Spoštovanje zasebnosti
Sprejmi nastavitveSkrij obvestilo