Sedim doma in poslušam svojo hčerko, ki v sosednji sobi vadi Bruchov koncert za violino v G – molu. Pomislim na vse umetnike, ki vadijo, kreirajo v pričakovanju, da bodo lahko nekoč svoj umetniški izdelek pokazali, zaigrali ali prebrali zainteresirani publiki. To delajo iz notranje potrebe po izražanju, ne delajo zaradi denarja, slave ali družbenega ugleda. Ko sem jaz študiral glasbo, sem pozitivno gledal v prihodnost, skupaj smo sanjali o velikih odrih, o publiki, ki bo začutila našo interpretativno voljo do kreacije nečesa novega.
Kako pa je danes? Tišina v koncertnih dvoranah, viseče umetnine v muzejih, ki čakajo na umetnosti željne obiskovalce in peresa, ki pišejo še nenapisane zgodbe. Ali tudi oni sanjajo o svetli prihodnosti, ko se jim bo ves trud poplačal, ko bodo lahko svojo umetnost dali v presojo javnosti. Ko bo družba prepoznala in cenila njihov trud in inovativnost. Z družbo mislim tudi na državo, ki naj bi umetnike podpirala in jim omogočala pogoje, v katerih se bodo svobodno izražali in dostojno živeli.
Trenutna realnost je pri nas žal drugačna. Minister za kulturo je ugotovil, da je kulturnikov s statusom samostojnega kulturnega ustvarjalca preveč in se je odločil, da bo vsak predlog odločbe tudi sam preveril. Preveril, ali je umetnik pravi umetnik, in si s tem zasluži podporo države.
Stvari gredo celo tako daleč, da njegov strankarski kolega minister za notranje zadeve komentira film tedna na RTVSLO: “Pogledal SLO film Izbrisana na TV SLO. Prikazovanje naše države, ki da je celo otroke ločevala od staršev, materam prepovedovala dojenje novorojencev, urednikom pa poročanje o tem, je vrhunska manipulacija. Sramota kaj plačujemo! Aja, to je umetniška svoboda, prispodoba, kot krvave mize.”
Po tem zapisu sem razumel, zakaj slovenski filmski ustvarjalci že od maja čakajo na izplačilo že podpisanih pogodb in obljubljene finančne pomoči. Potrebno bo preveriti, da spet ne bo sramote, ker smo finančno podprli film, ki ne naslavlja pravih tem ali pa jih celo narobe interpretira. Žal še niso sporočili, do kdaj bo ta umetniški pregled trajal.
Nevladne organizacije so dobile dopis, v katerem jih je ministrstvo obvestilo, da jih bodo deložirali. Priča so grožnjam z državnim odvetništvom, če se slučajno ne mislijo podrediti diktatu oblasti. V istem času pa minister za kulturo pripravi spremembe o sestavi strokovnih komisij, ki odločajo o razdelitvi finančnih sredstev, da se nam fiasko s filmom Izbrisana nikoli več ne ponovi. Gre za vojno proti kulturi, vojno proti kulturnikom, ki si upajo družbi nastavljati ogledalo. In to vojno bije prav minister za kulturo. Absurd.
Ko hčerki preberem osnutek teksta, me vpraša, zakaj izpostavljam negativne stvari. Da bi si želela več pozitivnih sporočil. Poskušam ji obrazložiti, da veliko samostojnih kulturnih ustvarjalcev danes živi pod pragom revščine. Da si mnogi javno več ne upajo izraziti svojega mnenja. Trenutni časi so preveč resni, da bi lahko nemo opazovali, kako se naša družba spreminja. V času, ko je umetnost ena od najbolj prizadetih panog krize s koronavirusom, bi umetniki potrebovali več razumevanja in podpore.
V času epidemije in socialne izolacije je zame umetnost zelo pomembna. Glasba, knjige in dobri filmi mi lajšajo težo teh dni. Za muziciranje se je potrebno poslušati, je potrebno sodelovati in se en drugemu prilagoditi. To bi želel za našo družbo. Družbo, ki se posluša, se pogovarja in išče skupne rešitve. Vem, da bom zaradi napisanega deležen diskreditacij in sovraštva na družbenih omrežjih.
Vem pa tudi, da bom te kritike deležen s strani ljudi, ki sovraštvo ustvarjajo in vnašajo razdor. Deležen bom kritike, ker se ne strinjam z načinom dela trenutne oblasti, vladajoče stranke SDS, ki prevečkrat širi neresnice, blati, žali, načrtno ruši ugled ljudi, ki kritično razmišljajo. To me ne bo ustavilo v prepričanju, da umetnost in kultura zaslužita veliko bolj primerno mesto v prioritetah te vlade, predvsem pa si njeni ustvarjalci zaslužijo pozornost in dostojanstvo.
Sonja Lokar: Stil je človek 
