Dejstva o dodatku za delovno aktivnost

Socialni demokrati nasprotujemo ukinitvi dodatka za delovno aktivnost, saj tudi danes učinkovito uresničuje svojo osnovno funkcijo: spodbuja prejemnike k aktivnosti in vključevanju v sfero dela.

Slovenski sistem socialnih transferjev je izjemno kompleksen. Povezuje vse transferje, katerih upravičenost je odvisna od dohodkov in premoženja posameznikov oziroma njihovih družin. Pred letom 2012 so posamezni zakoni različno opredeljevali, kateri dohodek se upošteva pri določanju upravičenosti do posameznega transferja, različno so bili določeni in upoštevani tudi družinski člani. Tako so na upravičenost in višino denarno-socialne pomoči vplivali tudi drugi elementi, na primer varstveni dodatek. Država si je takrat postavila več ciljev sprememb socialne politike: poenotenje socialnih transferjev, odvisnih od dohodkovnega in premoženjskega položaja upravičencev, preprečiti kopičenje socialnih transferjev z oblikovanjem vrstnega reda socialnih transferjev in vpeljava spodbud za prehod prejemnikov socialnih transferjev v sfero dela.

Žal se namreč povsod po Evropi ugotavlja, da postajajo sistemi socialnih pomoči “pasti” oziroma “zanke” revščine, zato poskušajo države z različnimi ukrepi spodbujati prehod prejemnikov na trg dela oziroma druge oblike aktivnosti. Ob tem vpeljujejo raznovrstne recepte, ki so različna mešanica spodbud in prisile oziroma “korenčka in palice”. Bolj kot je sistem liberalen, več je »palice« in manj »korenčka«, o čemer govori že dolga zgodovina sistemov socialnih pomoči.

V Sloveniji je bil tako leta 2012 v okviru obsežnih sprememb sistema socialnovarstvenih prejemkov vpeljan dodatek za delovno aktivnost v obliki ponderja 0,26 glede na znesek minimalnega dohodka. Njegova osnovna funkcija je bila spodbuda prejemnikov socialne pomoči za vključitev v sfero dela. Zakaj? Ker se je ugotavljalo, da posameznik, ki prejema denarno-socialno pomoč (DSP) in je ob tem tudi upravičen do različnih oprostitev plačil (ima na primer pravico do kritja do polne vrednosti zdravstvenih storitev, pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje), kar ne deluje spodbudno za prehod v zaposlitev, ki je velikokrat začasne narave in z nižjim plačilom. Da sistemu dodamo “korenček”, je bil vpeljan dodatek za delovno aktivnosti, katerega osnovni cilj je bilo izboljšanje materialnega položaja za aktivne prejemnike denarno socialnih pomoči. Želeli smo namreč spodbuditi prehode v sfero dela s tem, da posameznika motiviramo z denarno spodbudo. Ne glede na to, da je bil leta 2012 minimalni dohodek 230 evrov in dodatek približno 60 evrov, je bila njegova funkcija predvsem, da posameznik sprejme delo, tudi s skrajšanim delovnim časom, in za to prejme spodbudo.

Leta 2014 je bilo na predlog prostovoljskih organizacij in sindikatov uvedena tudi možnost prejemanja nižjega dodatka za delovno aktivnost ob vključitvi v prostovoljsko delo. Vse to po načelu, da je vsaka aktivnost boljša kot pasivnost. Danes je teh prejemnikov dodatka za delovno aktivnost okoli 10.000 med skoraj 90.000 prejemniki denarne socialne pomoči. Od teh 10.000 prejemnikov dodatka, jih približno 6.000 dela oziroma je zaposlenih. Težko rečemo torej, da dodatek za delovno aktivnost ne opravlja svoje vloge.

V koalicijskem sporazumu se je koalicija zavezala, da bo dvignila dodatek za delovno aktivnost. Vlada zdaj dela nasprotno: dodatek za delovno aktivnost želi liberalna večina v vladi ukiniti.

Ob trenutnih razpravah o ukinitvi dodatka bi se bilo verjetno pravilneje vprašati, ali je višina dodatka primerna in ali bi ga bilo smiselno časovno omejiti? Smiselno bi bilo vpeljati predlagane dopolnitve s strani prostovoljskih organizacij, s katerimi bi omejili morebitne zlorabe, pa tudi, kako vpeljane programe socialne aktivacije (katerih osnovni namen je prejemnike denarnih socialnih pomoči približati  trgu dela) narediti učinkovitejše z vidika vključevanja najranljivejših in kako doseči, da bodo vključeni prejemniki tudi vztrajali v programu do njegovega konca.

Sam sistem kljub številnim kritikom že sedaj vključuje tudi številne spodbude za prejemnike denarnih socialnih pomoči. Tako mora na primer biti za delo zmožen prejemnik registriran na Zavodu RS za zaposlovanje in mora izkazovati skozi svoje vedenje pripravljenost za zaposlitev. V kolikor v 12 mesecih prejme denarno socialno pomoč več kot 9-krat, mora sprejeti vsako ponujeno zaposlitev. Naš sistem ima vgrajenih torej veliko elementov nadzora in preprečevanja zlorab. Nekateri bi jih poimenovali kot »paternalistične« ostanke nadzora države nad posamezniki, drugi kot nujni element zagotovitve pravičnosti v sistemu vertikalne redistribucije. Ne glede na vse, vprašati se moramo, ali se tovrstne oblike nadzora in preprečevanja zlorab izvajajo oziroma v kolikšni meri deluje sistem implementacije zakonskih določb v praksi. 

Vsak družbeni čas zahteva svoje rešitve. Delovanje sistema socialnih pomoči v času krize ali gospodarske rasti je drugačno, a vseeno se v različnih obdobjih ne rušijo dobro delujoče rešitve. V kolikor je problem višina, jo je moč spremeniti, vsekakor pa je nekorektno zavajanje s strani ministrstva o osnovni ideji vpeljanega dodatka za delovno aktivnost. Najlažje rešitve ponavadi niso tiste, ki dajejo na dolgi rok tudi največje učinke.