Kot inženirka, znanstvenica in raziskovalka, pa tudi kot predsednica Sveta SD za digitalizacijo se strinjam, da je vprašanje o znanjih in kompetencah prihodnosti res strateško vprašanje našega razvoja. Strateška vprašanja pa zahtevajo strateške odgovore. Ni jih mogoče rešiti ad hoc, iz danes na jutri, denimo z zaustavitvijo razpisa prostih študijskih mest v letošnjem letu ali s hitro spremembo razpoložljivih mest. Potrebno se jih je lotiti premišljeno, analitično in dolgoročno. Takšna vprašanja zahtevajo veliko dialoga z različnimi deležniki, ne pa centralnoplanskih rešitev.
Razumeti moramo, da živimo v multidisciplinarnem svetu. Ta multidisciplinarnost – torej povezanost različnih znanosti, veščin in kompetenc, potrebnih za delovanje v takšnem svetu – bo jutri še večja, kot je danes. Večji kot je vpliv logaritmov na naše življenje, bolj pomembna postaja njihova humanistična podstat. Umetno inteligenco smo tehniki že razvili, ampak smer njenega razvoja je odvisna od psihologov, sociologov, pravnikov, strokovnjakov za načrtovanje uporabniške izkušnje. V moji ekipi imamo poleg inženirjev tudi ogromno strokovnjakov s področja filozofije, antropologije in ekonomije. Ker inženirji sami, ko pridemo do kakšne inovacije oziroma novega produkta ali nove storitve, jih sami ne znamo spraviti v življenje. Za to potrebujemo družboslovna znanja. Problemi današnjega sveta zahtevajo torej rešitve, pri katerih se povezujejo različne znanosti. Družba potrebuje oboje, naravoslovje in družboslovje.
Predsednik vlade je to strateško vprašanje našega razvoja zato zastavil na povsem napačen način: kot konflikt med znanstvenimi disciplinami, med naravoslovjem in družboslovjem, med fakultetami in med poklici. Ključ do pravih odgovorov na temeljni družbeni izziv – od česa bodo živele prihodnje generacije – pa ni v konfliktu, ampak v povezovanju, v sodelovanju in dopolnjevanju. Vse vede in znanosti so enakovredne. Prava rešitev je zato v večji interdisciplinarnosti in povezljivosti, v dolgoročni usmeritvi za podporo znanosti in raziskav, v podpori mladim raziskovalcem, v premišljeni in strokovno utemeljeni prenovi celotne izobraževalne vertikale, v razvojni orientaciji družbe kot celote. Žal takšni ukrepi niso del vladnih načrtov, ker jih pač ni mogoče sprejemati čez noč in odkomunicirati kot dekrete na tviterju.
Slovenija je po deležu visokoizobraženih v zlatem povprečju držav OECD: 44,9 % ljudi med 25. in 34. letom starosti je zaključilo terciarno izobraževanje, od tega povprečja bistveno odstopamo denimo v generacijah med 55. in 64. letom starosti, kjer je visokoizobraženih le petina. Tudi po razmerju med naravoslovnimi in družboslovnimi vedami smo med državami OECD v povprečju. To so vse rezultati, ki jih je mogoče izboljšati, ampak prvi korak za to mora biti povečevanje zanimanja za študij in za znanost kot takšno, za boljše študijske in raziskovalne pogoje, za boljšo povezanost med gospodarstvom in univerzami, za boljšo raziskovalno opremo, za več spodbud znanosti in inovacijam. Prvi korak mora biti denimo to, da ima izobraževanje v družbi najvišjo stopnjo prioritete, ne pa da morajo mladi protestirati, da se vrnejo v šolske klopi!
V tem nepredvidljivem času je neodgovorno dodatno zmanjševati predvidljivost. V prvi vrsti za maturantke in maturante, od katerih so mnogi že definirali svoje prioritete. Ne le v skladu s tem, kje so prosta mesta, ampak predvsem v skladu s svojimi zanimanji, interesi in sanjami. Močno verjamem, da je človek najboljši v tistem delu, ki ga res veseli in izpolnjuje. Slovenija je namreč že zdavnaj definirala, da hoče biti družba znanja. Za pametno družbo pa ni pomemben predznak tega znanja, ampak sposobnost, da prednosti v znanju in kompetencah ljudi vgradi v svoj razvojni model.
Dejan Židan: Kakšne so strokovne podlage za to, da so slovenske šole rekordno... 
