Pred šestimi leti so Združeni narodi proglasili 11. februar za Mednarodni dan žensk in deklet v znanosti. Sama že tretje leto zapored poskušam z raznimi aktivnostmi opozarjati na praznik, ki mi osebno pomeni celo več kot 8. marec. V letu 2019 sem kot HiddenNoMore alumna v sodelovanju z ameriškim veleposlaništvom in 21st Century Fox organizirala projekcijo filma Hidden Figures v Ljubljani in Mariboru. Lani smo organizirali razstavo na Fakulteti za elektrotehniko, v okviru katere smo prišli tudi do prve doktorandke naše fakultete. Do takrat je bila neznanka. Skrita v arhivih. Letos, zaradi trenutne situacije, žal ni bilo mogoče organizirati kakšnega srečanja, sem pa zato poslala precej elektronskih sporočil in na družbenih omrežjih prosila medije, naj v tem tednu posvetijo več pozornosti ženskam v znanosti.

Zakaj vse to počnem? Ker sem inženirka. In ko se inženirji srečamo s problemom, ga želimo rešiti. Ženske v znanosti se pogosto soočamo s številnimi problemi in izzivi, ki jim posredno ali neposredno botruje spol. Stereotipi so še posebej izraziti v tehničnih vedah.  Vprašanje “A tako izgledajo doktorice elektrotehnike?” sem slišala že neštetokrat. Da, tudi doktorice znanosti v tehničnih vedah smo rade urejene, nosimo visoke pete in rdečo šminko. Kar pa nikakor ne pomeni, da smo vse enake. Tako kot pri ostalih poklicih smo med seboj zelo različne in zunanji izgled nas v nobenem primeru ne opredeljuje.

Imamo pa zato številne druge skupne točke. Namreč, večina nas deluje v svetu, kjer so na vodilnih položajih moški. Poskusite našteti ženske rektorice ali dekanje naših javnih univerz. Ni jih veliko. Na moji univerzi – Univerzi v Ljubljani – je med 44 rektorji le ena sama ženska. Na moji fakulteti za elektrotehniko ne samo da nismo imeli dekanje, niti prodekanje ni bilo. Nikoli v zgodovini. Osebe, ki so na vodilnih položajih, običajno postavljajo pravila igre. Če predstavljajo eno samo skupino, v tem primeru enega spola, lahko spregledajo specifike in potrebe drugega spola in ga lahko tudi nenamerno oškodujejo. Na univerzah se to zelo lepo pokaže pri habilitacijah. Eden od pogojev za napredovanje v naziv izredne profesorice je gostovanje na tuji instituciji po opravljenem doktoratu, najmanj 3 mesece neprekinjeno. Izkaže se, da je obdobje, ko znanstvenica doseže ostale pogoje za izredno profesorico, ravno v času med 30. in 40. letom. To je tudi čas, ko se večina žensk, ki delujemo v znanosti, odloča za družino in ima otroke. Čeprav lahko izpolnimo in tudi presežemo ostale pogoje za napredovanje, ne moremo pustiti mlajše ali šoloobvezne otroke doma. Zato smo pogosto primorane preložiti napredovanje na kasnejši čas.

V primeru, če se katera od nas odloči, da za trenutek postavi kariero na prvem mestu, je deležna očitkov okolice, da zanemarja starševstva in skrb za družino. Takšnih očitkov smo deležne tudi sicer. Sama pogosto dobivam vprašanja o tem, kdo skrbi za mojega otroka, ko moram toliko delati in potovati. In čeprav so ti očitki popolnoma neupravičeni, zelo vplivajo na našo samopodobo in nam (ali vsaj meni) porajajo dvome o tem, ali sem slaba mama, zato ker tako zelo rada delam.

O tem, s kakšnimi izzivi se soočamo znanstvenice, se običajno govori v mesecu marcu, ko se organizira kakšen dogodek ali mediji iščejo »ženske v pregovorno moških poklicih«. V ostalih 11 mesecih v letu se velikokrat dogaja, da znanstvenice sploh ne dobimo mesta v časopisih, revijah ali ostalih medijih. Enako je tudi na strokovnih konferencah. Medtem, ko si Evropska komisija zelo prizadeva s pravilom »no women, no panel«, smo pri nas, še posebej pa v tehnološkem svetu, vajeni tako imenovanih »manel«, moških panelov. Tudi takrat, ko je kakšna ženska, je običajno edina. To me zelo žalosti, saj imamo v Sloveniji številne uspešne znanstvenice in strokovnjakinje, tudi mednarodno uveljavljene in cenjene, ki so doma preprosto spregledane.

Zame osebno je bistvenega pomena, da se ne sprenevedamo, da je na področju enakosti spolov v znanosti vse urejeno. Ker ni. Verjamem, da je pristranskost pogosto nanamerna ali celo nezavedna. Ravno zato je pomembno, da vsakič, ko jo zaznamo, jasno in glasno opozorimo na njo in jo poskušamo odpraviti. Osebno ne vidim toliko težave v tem, da imamo izzive na področju enakosti spolov. Veliko bolj me skrbi, če te izzive poznamo in ne naredimo nič zato, da jih odpravimo.  In pri tem moramo biti vztrajni in delovati sproti in na dolgi rok. Vsak 11. februar, ko praznujemo Mednarodni dan žensk in dekler v znanosti, pa lahko preverimo, koliko smo pri tem napredovali.