Počasi bo minilo leto dni odkar je virus covid-19 prišel v Evropo in začel svoj smrtnonosni pohod tudi pri nas. Postavil nas je pred največji izziv po drugi svetovni vojni. Še nikoli nismo bili v tako zahtevnih osebnih situacijah, ob toliko omejitvah gibanja, dela, druženja in na drugi strani nadčloveških naporih tistih, ki skrbijo za obvladovanje epidemije. Do danes je v Sloveniji za posledicami covid-19 umrlo že čez 3.000 ljudi. Na milijon prebivalcev imamo eno najvišjih smrtnosti na svetu. To je nacionalna tragedija nedoumljivih razsežnosti.

Ko bomo nekoč pogledali nazaj, s časovne distance, bomo lahko resignirano ugotovili, da smo v dnevni borbi za preživetje in pomoč drugim spregledali veliko sliko tragedije neke nacije, ki ni razumela zahtevnosti trenutka in neprimernosti njenih vladarjev, ki so se v lastni nesposobnosti zatekali k avtoritarnosti oblasti in osebnim koristim, namesto da bi delovali za dobro svojih ljudi. Ko jim bo sodila zgodovina, bodo usode ljudi prelite le še v številke, oblastniška (ne)dejanja pa v veliki meri pozabljena. A za njimi in njihovim (ne)delovanjem se bo vlekla zgodovina posledic, ki jo bodo generacije kot ogromno breme nosile s sabo. Od popolnoma nerazvojnega pristopa k državni krepitvi odpornosti s stihijsko in nenačrtno porabo evropskega denarja za okrevanje in razvoj, do osebnih posledic vsake posameznice in vsakega posameznika, ki se bo kazala v zamujenih priložnostih izobraževanja in odpravljanja razvojnih manjkov, v duševnih stiskah, v zmanjšanih gibalnih sposobnostih ter v slabšem zdravju  – nekaj, kar je zelo težko, pogosto pa celo nemogoče nadomestiti ali popraviti.

Pandemija covida-19 je zarezala v otroška življenja. V pravice, ki jih imajo. Predvsem v pravico do kakovostnega izobraževanja. Pa ne gre samo za sedanje stanje, ampak za posledice, ki jih bodo nosili seboj. Če pri otrocih namreč zamudimo okno priložnosti za izobraževanje, če zamudimo posamezne razvojne faze, potem se posledice poznajo še dolgo, pogosto celo življenje. Najbolj boli ravnanje pri odrekanju izobraževanja otrokom s posebnimi potrebami. Od pomladi opozarjamo, da starši nismo primerno usposobljeni, da pomagamo otrokom s posebnimi potrebami. Preprosto ne znamo. Ker nismo logopedi, specialni pedagogi, surdopedagogi, psihologi, itn. Če otrokom brez posebnih potreb ob velikih naporih še lahko za silo pomagamo (seveda mnogo slabše, kot to znajo učitelji), pri posebnih potrebah to preprosto ne gre. Po intervenciji Ustavnega sodišča se jih od okoli 13.000 osnovnošolskih otrok z odločbami o usmeritvi danes v šolah in zavodih šola okoli 4.700, vsi ostali so še vedno doma. Dela se jim nepopravljiva škoda, saj že vse od marca niso deležni dodatne strokovne pomoči. Namesto da bi zaradi strokovne pomoči napredovali, mnogi nazadujejo.

Izobraževanje ni nekaj, kar bi lahko čakalo. Zato izjemno pogrešam željo odgovornih za šolsko politiko, da bi nenehno iskali možnosti za vključitev otrok v redne oblike izobraževanja. Deset mesecev je dovolj časa, da se zagotovi ustrezno razkuževanje, dodatni kadri, pleksi ločilne stene… Je dovolj časa, da se uvede dvoizmenski pouk, rotacije na sedem dni ali drugi alternativni ukrepi. Če druge države to znajo, ne vem zakaj ne bi mi. Seveda je predpogoj za to, da je pri vladajočih za to želja in načrt.

Odgovorni pa se še kar naprej igrajo. Na lahko. Brez resnega načrta. S političnimi dekreti. En teden bi tako, drugi teden drugače. Za en teden bomo podaljšali jesenske počitnice, pa bo rešeno. Počakajmo še dva tedna, mogoče bo potem. Počakajmo še tri tedne, mogoče pa potem vrtec in prva triada. Po 4. januarju gredo otroci v šolo. Zatrjevali so, da ko bodo šli enkrat v šolo, bodo šli to dokončno. To ni nobena strategija, kaj šele načrt! Da bi se starši lahko organizirali, si vsaj za silo uredili življenje. Da bi otroci lahko prišli v nek delovni ritem. Je kdo sploh kaj vprašal otroke? Ki so doma zaprti. Kako se počutijo? Kaj pogrešajo? Kaj bi si želeli? Kaj bi naredili oni? Ne, to je popolna odsotnost načrta in zmeda. Tako se tako velikega sistema, kot je šolski, ne da upravljati. Poglejte druge države – za mesec ali dva vnaprej povedo, kako bo.

Soočanje s covid-19 krizo kaže, da se vlada iz prejšnje (gospodarske in finančne) krize ni naučila nič. Mladi so zadnji. Slovenske šole so najdlje zaprte šole v Evropi, naraščajo osebne stiske, število mladih hospitaliziranih zaradi poskusa samomora je naraslo za 30 %, narašča brezposelnost med mladimi, številni študenti, ki se preživljajo s študentskim delom, so ostali brez dohodka, še huje – brez perspektive. Da ne omenjamo delov življenja, ki se nam starejšim zdijo nepomembni, za mlade pa predstavljajo pomemben del odraščanja: druženje, maturantski plesi, obšolske in obštudijske dejavnosti, Erasmus izmenjave… PKP paketi ponavljajo iste napake, kot jih je nekaj manj kot pred desetletjem storil ZUJF. Reševanje je parcialno, brez načrta. V oči bodejo nedoslednosti, v PKP paketih je mnogo zadev, ki po vsebini niso povezane s krizo, razen da se z njimi dela usluge političnim prijateljem. Mladi so pozabljeni, na koncu prioritet, s kakšnim milostnim nakazilom sem ter tja.

Zapreti šole je najlažje, odpreti veliko težje. Vse druge stvari so očitno pred dobrobitjo otrok. Izgovorov neomejeno veliko, samo nekoga odgovornega, ki bi se brigal za interes otrok, od nikoder. Povsod imaginarni modeli, strategije in ne vem kaj še, otroci pa v veliki večini še vedno doma. Da raje ne govorim o mladih športnikih, ki zaradi birokratske togosti in nerazumevanja mečejo vstran prigarano z leti treninga, potem pa jim povrh vsega še oblast v hramu demokracije posmehuje z zoom treningi. Če ne bi bilo tragično in skrajno resno, bi to mogoče bila dobra snov za črn humor.

Zaradi vsega tega (in še mnogo več) smo se Socialni demokrati odločili, da skupaj z drugimi strankami opozicije vložimo interpelacijo. Ker se vsak dan nesprejemljiva dejanja samo še kopičijo. Ker smo se že prevečkrat prepričali, da odgovorni preprosto ne znajo in ne zmorejo. Nesposobnost vodenja, pomanjkanje rešitev, odsotnost kakršnekoli empatije, temeljno nerazumevanja izobraževalnega, vzgojnega, raziskovalnega in športnega poslanstva so nas prepričali, da tako ne gre več naprej.