Po nedavnem obeleženju dneva socialne pravičnosti 20. februarja, ki ga je leta 2007 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, da bi okrepila zavedanje o problemih revščine, neenakosti med spoloma in socialne izključenosti, se zdi prav, da osvetlimo položaj, v katerem se nahajamo. Čeprav Evropa velja za celino razvitih držav, ne moremo mimo dejstva, da se s tovrstnimi problemi soočamo tudi v tem delu sveta, ki se smatra za zibelko in ključno zaščitnico človekovih pravic.
Kakor to nazorno kažejo določbe temeljnih evropskih pogodb, socialna dimenzija nikoli ni bila prvi cilj evropske integracije. Finančna in gospodarska kriza pa je dodatno povečala neenakosti med državami in med ljudmi znotraj njih, tudi v Sloveniji. Težave smo reševali po nasvetu domačih ekonomskih strokovnjakov ali nareku iz tujine z rezi na škodo pravic ljudi. Posledice ukrepov, med katerimi je bil eden prvih ravno znižanje minimalne plače (najbolj občutno v Grčiji), še vedno čutimo, ceno zanje pa bodo plačevale prihodnje generacije v obliki povečane revščine, neenakosti in socialne izključenosti. Postopno okrevanje gospodarstva in njegova okrepljena rast se na žalost nista odrazila v višji minimalni ali plačah na splošno tudi zato, ker smo že daljše obdobje bili priča (načrtnemu) šibljenju sistema kolektivnih pogajanj.
Eden od odgovorov na nastalo situacijo je uvedba evropske minimalne plače. Podatki kažejo, da je minimalna plača v večini držav članic nižja od 60 odstotkov povprečne neto plače v posamezni državi, ki v Evropski uniji predstavlja prag revščine. Nekatere države članice minimalne plače zakonsko sploh nimajo določene, problematične pa so tudi visoke razlike med državami v višini minimalne plače. Zato ne preseneča dejstvo, da je v državah članicah EU skupno več kot 20 milijonov zaposlenih, ki so izpostavljeni tveganju revščine. Uvedba evropske minimalne plače je prvi nujni korak za naslavljanje tega problema, hkrati pa bi nam omogočila učinkovitejše spopadanje z izzivi, kot so podnebne spremembe, starajoče se prebivalstvo in digitalizacija. Njen cilj mora biti tudi zmanjšanju razlik med državami članicami v razvitosti in v kvaliteti življenja, ki ga omogočajo svojim prebivalcem
Ob vse hitrejšem tempu našega vsakdana in nemalokrat prisotni odtujenosti drug od drugega prevečkrat pristanemo v primežu domnevno vse bolj potrebnega prilagajanja ekonomskim razmeram, pri čemer pa pozabljamo, da bi v središču morali biti mi, ljudje, naš temeljni cilj pa, da zase, svoje bližnje in druge ustvarimo pogoje življenja in delovanja, ki bodo omogočali razcvet človekovega dostojanstva. Pri tem si moramo prizadevati, da bi skupna evropska rešitev prinesla več kot le goli minimum in okrepila vlogo socialnih partnerjev ter kolektivnih pogajanj, ki že zagotavljajo visoko raven minimalne in ostalih plač v posameznih državah z dolgo tradicijo in dobro razvitim sistemom kolektivnih pogajanj. .
Evropska minimalna plača je ena izmed obljub evropskim državljankam in državljanom, ki je na zahtevo Socialistov in demokratov postala eden izmed ključnih programskih ukrepov aktualne Evropske komisije. Socialisti in demokrati smo tisti, ki si moramo najbolj prizadevati za uresničitev te zaveze. Ne zato, ker je predsednica Evropske komisije področje delovnih mest ter socialnih pravic zaupala našemu donedavnemu kolegu Nicolasu Schmitu, ampak zato, ker si ljudje zaslužijo dostojno plačilo, ki jim omogoča dostojno življenje. Pot do tja bo zaradi raznolikosti socialnih sistemov in odvisnosti od dobre volje držav članic dolga in naporna, a cilj je tega nedvomno vreden. Pošteno plačilo za pošteno delo in dostojno življenje.
P.S. O teh izzivih bomo govorili na okrogli mizi v moji poslanski pisarni. Pridružite se mi v petek, 28. februarja 2020, ob 9.30 na Trubarjevi 26 v Ljubljani. Vljudno vabljeni!
Spodbujanje kreativnih kulturnih industrij 
