Komentar dr. Ljubice Jelušič: Oboroženci Andreja Šiška se predstavijo pred oblikovanjem 13. Vlade Republike Slovenije
Še preden so v Državnem zboru začeli z zaslišanji kandidatov za ministre 13. slovenske vlade, so provokatorji poskrbeli za material, s katerim se sedaj ubada celotna slovenska javnost in tudi velik del odhajajočih in bodočih ministrov se bo moral glede posnetkov postroja oborožencev Andreja Šiška javno opredeliti.
Nekje v ljutomerskih gozdovih so se, oboroženi s puškami in sekirami, pokriti s črnimi maskami in v enotnih oblačilih, postavili pred svojega poveljnika, nekdanjega vodjo ene od navijaških skupin, nekdanjega kandidata za župana Maribora, za predsednika Republike Slovenije ter predsednika politične izvenparlamentarne stranke Zedinjena Slovenija. S to stranko je kandidiral na parlamentarnih volitvah 2018.
Z obsodbami takega postroja so se najprej oglasili strokovnjaki s področja obramboslovja, nato politiki državnih in vladnih nacionalno-varnostnih struktur. Zelo hitro pa so se Šišku v bran postavili politiki in poslanci največje opozicijske stranke. Za zmanjševanje pomena postroja skrajnežev v ljutomerskih gozdovih so šli tako daleč, da so s seboj nosili slike veteranskih skupin, ki delujejo v okviru ZZB in se v partizanskih uniformah s starim nedelujočim orožjem udeležujejo partizanskih proslav.
Te slike so uporabili kot argumente na sejah delovnih teles državnega zbora. Namen omenjenih veteranskih skupin je ohraniti spomin na partizanske uniforme poveljnikov, borcev, bolničark in drugih udeležencev izpred več kot 73 let. Ne urijo se za izvajanje nasilja, ne sporočajo, da bodo branili varnost države, ne zakrivajo si obrazov. Pa vendar so njihove slike opozicijski poslanci (in njihovi spletni portali) postavili poleg posnetkov iz urjenja Šiškovih oborožencev, ki povsem očitno nimajo nekega zgodovinskega motiva, da bi stali v postroju, ampak se, kot poroča njihov poveljnik, urijo za delovanje na področju državne varnosti, so oboroženi, za orožje nimajo dovoljenj, in se ne bodo pustili razorožiti.
Človek se nehote vpraša, čigavi pa so ti oboroženci? Ali so res Šiškovi, ali od tistih, ki so jih tako pohiteli braniti v javnosti s protinapadom na veterane?
Vsakršne oborožene grupacije, ki se zbirajo, urijo, nosijo orožje, se z njim usposabljajo z namenom opravljanja varnostnih in obrambnih nalog, ki jih je država namenila obrambnim silam, to je vojski in policiji, in ki nimajo nikakršne podlage za svoje delovanje v slovenskem pravnem redu, so protizakonite in nevarne za državo. Pripadnikom dajejo občutek, da lahko vzamejo red v državi v svoje roke. Kar ni dopustno. Drugim državljanom pa dajejo vtis, kot da država ni sposobna poskrbeti za varnost države, če se morajo organizirati takšne tolpe in ustvarjati vzporedne formacije.
Zato je vselej, ko kritiziramo Slovensko vojsko in trdimo, da ni pripravljena na z zakonom predpisane naloge, ali kritiziramo policijo in njeno delovanje, to lahko tudi voda na mlin takšnih skrajnežev, ki vidijo v slabostih državnih institucij primeren trenutek za svoje izkazovanje moči. Andrej Šiško sam po sebi ni nevaren, dokler ne začne s kaznivimi dejanji. Je pa dovolj inteligenten, da ve, da naša država v bistvu sploh nima niti institucij niti zakonodaje, ki bi skrajneže zelo hitro prepoznala in jih ustrezno pravno okvalificirala ter nato sankcionirala.
Celo več – skrajneži lahko uporabijo vse politične institucije za svoje zakonito delovanje, npr. v obliki politične stranke, ali v obliki kandidature za vse politične funkcije, vključno s funkcijo predsednika republike. Zaposleni so lahko v vseh državnih organih. To je zato, ker nimamo zakonodaje, ki bi jasno opredelila, da politični skrajneži, ki v imenu demokracije rušijo ustavni in pravni red v državi, ne morejo delati v državnih organih.
Šiško je doslej s svojimi kandidaturami uspel dokazati vse skrajne absurde našega demokratičnega ustroja. Pokazal je tudi na dejstvo, da so se vse dosedanje vlade in parlamenti otepali naloge, da bi v kazenski zakonik jasno in operativno izvedljivo zapisali definicijo skrajnežev ter skrajna dejanja. S svojimi napovedmi, da bodo njegovi oboroženci varovali državo, in da jih bo organiziral tudi drugod po Sloveniji, opozarja na nebogljenost institucij nacionalno-varnostnega sistema, ki bi morale takšne formacije poznati in imeti mandat za njihovo prepoved. Pa ga nimajo.
O tem bodo odločala sodišča. Če bo policija zbrala dovolj podatkov. Če bo tožilec presodil, da zbrani policijski podatki res kažejo na kazniva dejanja, ki jih bo mogoče dokazati tudi pred sodiščem. Navkljub besu javnosti in zaklinjanju politikov bodo Šiškovi oboroženci še dolgo brez skrbi objavljali svoje selfije z urjenj – naš pravni red je tak, da je skoraj imobiliziral policijo, obveščevalno-varnostne službe pa tako in tako ne smejo zbirati podatkov o lastnih državljanih, ki v svoji državi (brez povezave s tujino) ustanavljajo vzporedne oborožene formacije. SOVA lahko zbira podatke iz tujine ali pa o skupinah in osebah, ki v povezavi s tujino ogrožajo nacionalno varnost Slovenije (2. člen Zakona o SOVI).
Res je čas za spremembo zakonodaje na področju nacionalne varnosti, vendar se bojim, da bo soglasja o tem, kako zakonsko usmeriti varnostne institucije tudi v zaščito ustavnega in pravnega reda, v primerih, ko ga ogrožajo lastni državljani, bolj malo. Nekateri bodo tehtali med varnostjo in človekovimi pravicami, drugi bodo veterane druge svetovne vojne primerjali s sodobnimi oboroženci, da bi slednjim dali več legitimacije. Tretji bodo zbrali vse sile, da bi onemogočili delo 13. slovenske vlade. Tako gre to v naši državi – en korak naprej, dva koraka nazaj.
Dr. Ljubica Jelušič je nekdanja obrambna ministrica ter strokovnjakinja za obramboslovje
